Univerzitetni klinični center – varčevanje za ceno trpljenja in življenja?

V četrtek, 27. 6., me je ob 9. uri sin pripeljal v UKC na kolonoskopijo. Naročen sem bil ob 9.30. Okoli 10. ure sem povprašal sestro, kdaj bom na vrsti, in ji potožil nad hudimi bolečinami v trebuhu. Njen odgovor je bil, da bom na vrsti, ko pride zdravnik. Ob 10.30 sem jo ponovno vprašal, ali bom še dolgo čakal in ali mi lahko da protibolečinsko injekcijo, ker jo bom moral tako ali tako dobiti pred kolonoskopijo. Neprijazno mi je odgovorila, da moram čakati, dokler ne pride zdravnik, injekcije mi pa ona ne more dati. Trpel sem hude bolečine, kar so videli tudi drugi čakajoči. Okoli 11. ure je vstala gospa, ki je sedela blizu mene, potrkala na vrata in rekla sestri, naj me vendar sprejmejo, če je slučajno ona pred mano, pa mi odstopa vrstni red. Sestra ji je odgovorila, da se držijo vrstnega reda, naj še malo počakam, saj bom kmalu na vrsti. Ob 11.35 sem bil končno na vrsti. Sprejel me je gospod as. mag. Robert Juvan, dr. med. Prosil sem ga za injekcijo. Odgovor je bil oster, aroganten: V kliničnem centru ne dajemo injekcij. Pojasnil sem mu, da so mi v Kliniki Golnik pred tremi in šestimi leti že opravljali kolonoskopijo in mi morali dati injekcijo, ker imam na enem mestu tako zavito črevesje, da težko prodrejo naprej, kar pa povzroča hude bolečine. Naročili so mi, naj v bodoče vedno pred posegom zahtevam injekcijo. Gospod Juvan pa je nato, ponovno zelo arogantno, od mene zahteval izvide izpred treh in šestih let. Povedal sem mu, da so me napotili urgentno in da izvidov tudi ne bi mogel prinesti, saj ima moja osebna zdravnica ambulanto le dvakrat na teden, v ponedeljek popoldan in v četrtek dopoldan. »Potem injekcije ne morete dobiti. Kolonoskopijo bom opravil, dokler bo šlo, potem bom pa prenehal.« In jo je opravil in prenehal. Namesto da bi mi bolečino zmanjšal, jo je zavestno še povečal. Prodrl je seveda le cca 25 centimetrov in strokovno ugotovil, da popolna kolonoskopija danes ni izvedljiva, da pa gre najverjetneje za divertikulitis (vnetje žepkov), in svetoval, da v antibiotično terapijo uvedejo še tablete efloran. Na moje vprašanje, kam naj grem zdaj, mi je odgovoril, da k svojemu zdravniku. Povedal sem mu, da je to šele v ponedeljek. Odgovoril mi je, če bo še bolelo, pa k dežurnemu. (V izvid je napisal, da če se težave ne bodo umirile, naj me pošljejo na ponoven pregled k abdominalnemu kirurgu). Medtem ko sem ležal na mizi popolnoma izčrpan od nepredstavljivih bolečin zaradi (ne)posega v črevesje, pa je gospod Juvan mirno razlagal medicinski sestri, kje se dobijo boljši sendviči po 1,40 evra. Gospod Juvan me je v celotnem najinem razgovoru mogoče dvakrat pogledal v oči, name je gledal zviška, govoril pa kratko, avtoritativno, arogantno, mimo mene. Ob izhodu me je pri vratih počakala strokovna oseba iz UKC, ki je slišala del najinega dialoga, in rekla: »Gospod, saj nismo vsi v zdravstvu taki.«

Sin je pogledal na uro, ki je kazala 12.05. Poklical je mojo zdravnico, ki ima ambulanto na Golniku odprto do 13. ure, in prosil, da počaka, da me pripelje, kar je zdravnica z razumevanjem sprejela in naju počakala. Ker gospod Robert Juvan ni utegnil odstraniti vsega vpihanega zraka v črevesje, pa sva morala pot trikrat prekiniti, da sem na bencinskih črpalkah izpraznil črevesje. Osebna zdravnica mi je dala injekcijo in me takoj napotila na Kliniko Golnik.

V sprejemni ambulanti me je prijazno sprejela dr. Kristina Porenta Cerk in opravila vse nujne preiskave, odvzem krvi (še povečano – levkociti 22,19, CRP 200,4), rentgen abdomna in pljuč, uvedli so mi tudi infuzijo, nato so me z rešilnim vozilom prepeljali v Bolnišnico Jesenice. Za strokovnost in prijaznost medicinskega osebja v sprejemni ambulanti Klinike Golnik se vsem iskreno zahvaljujem.

V Bolnišnici Jesenice me je sprejela dr. Vase Stojanoska, ki je v postopku nadaljnjih preiskav pokazala vso srčnost in toplino, za kar se ji zahvaljujem. Odredila je CT trebuha. Slika je pokazala velik absces, ki je že segal v malo medenico. Tako je bil končno viden vzrok mojih neizmernih bolečin. Zvečer, kmalu po koncu vseh pregledov, je prišel k meni dr. Matej Dolenc in povedal, da je stanje resno in da potrebuje za temeljito preučitev spisov še nekaj časa, da bo pa verjetno potrebna operacija. Naslednje jutro, 28. 6. 2013, mi je ob 7. uri sporočil, da je takojšnja operacija nujna, da mi, če se ne odločim zanjo, preostane le še nekaj ur življenja. Privolil sem, dr. Dolenc mi je vlival vse zaupanje in upanje. Operacija je trajala od 8. do 12. ure. Iz trebuha so pobrali skoraj liter gnojne tekočine. Preživel sem zahvaljujoč strokovnosti in človeškemu pristopu dr. Mateja Dolenca, dr. Sonje Kramer, dr. Jasne Rapnik in drugih strokovnih zdravstvenih delavcev Bolnišnice Jesenice. Hvala vam! Posebej pa se zahvaljujem medicinskim sestram in zdravstvenim tehnikom na oddelku za abdominalno kirurgijo Bolnišnice Jesenice. Take ljubeznivosti, toliko človečnosti, topline, kot so mi jo v dnevih okrevanja dajali oni, se ne da opisati.

Imel sem srečo, da sem preživel. Če bi po neuspešni kolonoskopiji odšel domov, če mi osebna zdravnica ne bi zagotovila, da me po počakala, tega pisma ne bi brali. Nikoli ne bomo vedeli, koliko ljudi ni imelo te sreče. Sepsa pač ne čaka od četrtka do ponedeljka. Zato prosim strokovno vodstvo KC za pojasnila:

Zakaj so v urološki ambulanti potrebovali 14 dni, da so ugotovili, da očitno ne gre (le) za težave s prostato. Sploh, ker je ultrazvok ob preiskavi 13. 6. pokazal, da je prostata povsem normalno velika. Zakaj mi niso takoj odvzeli krvi za preiskavo? Kakšni so bili rezultati preiskave čez 11 dni, sem opisal.

Zakaj niso opravili CT-slikanja? So stroški res tako veliki, da takega pregleda ne omogočijo navadnemu upokojencu, ki je 40 let plačeval v zdravstveno blagajno. Bi enako ravnali v primeru, če bi bil na mojem mestu tajkun ali politik?

Zakaj pri kolonoskopiji nisem mogel dobiti injekcije (v kliničnem centru ne dajemo injekcij), je tudi to prevelik strošek? Ali sta bila ravnanje in odnos gospoda Juvana strokovna, zdravniškoetična in moralna? Po njegovem posegu sem iz UKC odšel ponižan, kot bolnik, ki mu je odvzeto človeško dostojanstvo, bila mi je odvzeta pravica živeti življenje brez bolečine.

»Gospod, saj nismo vsi v zdravstvu taki,« so besede, ki mi dajejo upanje, da mi boste odgovorili.