Tole pa rabite prebrati!

Naslov je jezikovno seveda okoren in slab, namenski pač, napovednik pisarije, ki sledi. Nič ni narobe, da se jezik razvija, spreminja, bogati, da »učene« knjige sprejemajo besedje, ki ga porajajo ustvarjalnost govorcev, raba in čas, v kakršnem živimo; prav je, da nam novi slovar ponuja množico besed, o katerih se prejšnjemu še sanjalo ni, celo izjemno navdušujoče je, če zna kdo skovati slovensko ustreznico za kakšno tujko, če je kje slišati kakšno duhovito slovensko besedno zvezo. Vse premalo jih namreč imamo, vse preveč leni smo, v svoji zaplankani majhnosti še vedno prepričani, da je slovenščina pretoga za kakšne posebne besedne bravure. Pa seveda ni. Le v našem značaju očitno ni, da bi se jih lotevali. Pač nismo kot naši nekdanji bratje, ki jih kar stresajo iz rokava, ki znajo z vsaj nekaj jezikovnega žmohta začiniti še takšno jezikovno dolgočasje. Saj so izjeme, seveda so – recimo besedica četrtkanje za druženje ob četrtkih, ki mi je pred dnevi spet prijazno pobožala uho – ampak, vsaj kakovostne, vse preredke. Očitno se »bogatenja« jezika raje lotevamo na drugačen način. Manj ustvarjalno, z manj napora, posnemovalno. Hlapčevsko? Pred časom nas je iz TV-gostilne okužilo »lejkanje« – ga skoraj ni bilo, ki mu ne bi podlegel – zdaj se na veliko obmetavamo z glagolom rabiti. Ne glede na starost, na kraj, kjer smo doma, na izobrazbo, ki smo si jo pridobili. Besedico nam ponuja televizija, radi jo imajo govorci raznih sort, zajedla se je v vse ravni izražanja, celo v novi slovenski televizijski nadaljevanki sem jo slišala. In to kljub temu, da je kot hribček štrlela iz jezikovne ravni, ki jo v njej ubirajo drugače, in bi jo torej morali kot tujek zaznati prav vsi, ki jo ustvarjajo. Zakaj je ta epidemija izbruhnila prav zdaj, ne vem, od kod natančno se je prihulila, tudi ne, jasno mi je le, da so zanjo krivi tuji vzori, da je žarišč brez dvoma več – Hrvatje s svojim »ne trebaš raditi« so že krivi, zagotovo – in da je večini Slovencev očitno zelo všeč. Pa ne rabijo priti, ne rabijo se učiti, ne rabijo jesti, ne rabijo sestankovati, ne rabijo gledati… Kot da bi preprosto pozabili na ni mi (ali pa katerakoli oseba že) treba storiti tega ali pa tega. Torej: ni mi treba iti v šolo; ni mu treba odgovarjati, če noče; ni se ji treba poročiti, če ljubezni ni. In tako naprej po tem kopitu. In pa: ne rabiš te obleke; ne rabi učbenikov; ne rabimo dodatnih ur. Pa še v tem primeru je bolje uporabiti glagol potrebovati. Glagol rabiti se v slovenščini torej veže s samostalniki, ne z glagoli. Rabim nekaj, ne pa rabim nekaj storiti. In da jih ne bom dobila v odmev, da pravopis obliko rabiti nekaj storiti ima, naj kar takoj povem, da je res, ampak poleg pa je napisana tudi boljša, pravilnejša varianta. In če je že pogovorni jezik trenutno z ne po naše uporabljanim rabiti dobesedno preplavljen, ga v medijih, na predavanjih, v umetniških delih, v šoli, v zborni izreki vseh vrst preprosto ne bi smelo biti. In če že skušam razumeti »navadne« ljudi, njihovo popolno neodpornost proti raznim jezikovnim virusom, mi gre pri vseh omenjenih to malo teže ali pa sploh ne. Za njimi so šolanja, so razni preizkusi, no, vsaj bili naj bi, jezik, sredstvo za svoje izražanje, bi morali obvladati. In se zavedati, da je nekaj povsem drugega sosedovi Poldki reči, da ne rabi priti na kavo, kot pa prek medijev, recimo, javnosti razlagati, da se ne rabi sekirati zaradi tega in tega.