Izhaja iz evropskega sindroma vaških politikov, ki so želeli narediti osla svetovno konkurenčnega. Največji strošek je bila krma. In mu niso dali več jesti. In ravno se je osel naučil živeti brez hrane, pa je poginil.

Reševanje problemov na področju občasnega dela študentov ima še drugo dimenzijo. Namreč, po besedah prejšnje sekretarke je bila intenca vseh dozdajšnjih vlad, da se študentko delo ukine. A ni bilo dovolj politične moči. Tako so za uvod sprejeli pogoje, po katerih crknejo najprej vsi manjši servisi in še dodatno obdavčijo delo, pa bo.

Argument, da študenti od tega, če delajo, nimajo nič, je floskula. Imajo denar, s katerim se preživljajo. Od koncesijske dajatve pa gre 75 odstotkov za – štipendije.

Niti v enem mediju nisem nikoli zasledil dejstva, da mora ŠS kljub temu, da ne bo dobil plačila za delo ali da gre delodajalec v stečaj, plačati vse prispevke v višini dobre četrtine neto zaslužka študenta!?!

Torej iz priznanih stroškov, ki naj bi jih dosegel s preostalim delom. S čim pa naj bi kril tekoče stroške, v koncesijski pogodbi ne piše. Če tega ne naredi, ŠOS predlaga odvzem koncesije.

Vsa koncesijska dajatev, torej prispevek proračunu, je – obdavčena. Za vse štipendije v zadnjih 14 letih, ki jih ministrstvo izplačuje iz koncesijske dajatve, za vse prispevke za študentske organizacije delodajalci plačajo – 20 odstotkov DDV.

Značilnost politike EU in seveda slovenske je v tem, da skuša večji priliv v proračun ali več delovnih mest dosegati z varčevanjem oziroma omejevanjem pogojev študentskega dela. V državi vlada prepričanje, da če se pogoji dela mladih še zaostrijo, bodo najbrž dobili službo vsi zdravniki na borzi, nekaj doktorjev, večino pa bodo predstavljali ljudje s srednjo izobrazbo. Težava takšnega razmišljanja je v tem, da iščejo iskalci redne zaposlitve redno službo, študenti pa delajo prek servisov občasno ali začasno. Prav tako ni še nihče ugotovil, da redni študenti drugače kot prek ŠS ne morejo delati v času študija. Lahko pa delajo na črno.

Vprašanje dela in zaposlovanja mladih je enaka zadeva kot zmanjševanje primanjkljaja v proračunih, ki so nastali z lomastenjem politično nastavljenih kadrov prejšnjih vlad v državah EU. Odgovorni se ga lotevajo iz napačnega konca. Prihodke v skupno blagajno lahko država poveča s tem, da poveča produkcijo ali pa, kot delajo zdaj, da zmanjšujejo odhodke. Prejšnji proračun pisatelja gospoda Janše je na prihodkovni strani komedija, na odhodkovni tragedija.

Politiki ne znajo povečati obsega gospodarske aktivnosti, sicer ne bi bili politiki, ampak bi delali v gospodarstvu. Ključen razlog za to, da smo tam, kjer smo, če pišem s svojega stališča, so predsedniki vlad in ministrstva. V Sloveniji so uslužbenci recimo infrastrukturnega, zdravstvenega in še vrste drugih ministrstev vse rešitve, ki odpirajo nova delovna mesta, blokirali. Ministrstvo za zdravje je skrajšanje časa začetka oživljanja z uporabo motorja za hitrejši dostop reševalca blokiralo 9 let, infrastrukturno 7 let inovacije na železnicah, ki zmanjšajo tako njihove stroške kot število nesreč za 80 odstotkov ter odprejo delovna mesta.

Z gospodarskim ministrstvom mi ni uspelo doseči nobene od razvojnih rešitev, ki bodo zmanjšale stroške proizvodnje hrane za 30 odstotkov, zemeljskih gradbenih del za 35 odstotkov ter stroške transporta na avtocestah za več kot 40 odstotkov. Zdravstveno ministrstvo eno leto blokira testno uvedbo motorjev za gasilce.

Problem ureditve delovanja države vidim v tem, da ministrstvo za delo nima pravnih osnov, da bi katero koli drugo ministrstvo lahko aktiviralo za uvajanje inovacij, katerih proizvodnja pomeni nova delovna mesta. Denar za odpiranje novi delovnih mest je zadnji v verigi razvoja. Koristen, vendar pa je treba rešitve dodelati, testirati, pripraviti proizvodnjo. Katere rezultat so delovna mesta. Če predhodne podpore s strani sistema države ni, ta denar ne pomaga.

Inovacije so ključni del odpiranja novih delovnih mest. Koliko njihovih predstavnikov je bilo v vladah samostojne Slovenije? Ali je bil slučajno kakšen v kateri koli vladi? Razen če se ne šteje za inovacijo plenjenje premoženja državnih podjetij, o čemer priča kopica primerov začenši z Luko Koper, Intereuropo, Telekomom...

Mitja Vilar, Šmarje - Sap