Strokovnjaki, ki želijo ostati neimenovani

Ob branju prispevka Mojce Pišek, Odloča vplivnost knjige ali založbe (Dnevnik, 15. 11. 2014), v katerem avtorica obravnava cene javno podprtih knjig, ni jasno, o čem Mojca Pišek v tem prispevku razpravlja. Hote, spretno in intrigantno ali pa povsem nehote razpravlja o založbah, ki prejemajo javna sredstva za izdajo knjig, ali o vprašanju cenovne dostopnosti javno podprtih knjig? O vplivnosti na kaj naj bi po avtoričinem pisanju pravzaprav odločala knjiga ali posamezna založba? Na ceno javno podprte knjige ali o javni podpori založbam? Mojca Pišek namreč na začetku postavlja vprašanje o cenah javno podprtih knjig in se ob tem sprašuje, zakaj te niso spričo javnega denarja cenejše, kar je eno vprašanje, hitro za tem pa se zaplete v polemiko o tem, koliko javne podpore prejme posamezna založba, kar pa je povsem drugo vprašanje. Mojca Pišek najbrž ve, da prvič, javno podprte knjige ne smejo biti cenejše, ker bi s tem povzročale nelojalno konkurenco nepodprtim, in drugič, gotovo ve, da se iz njenega prispevka postavlja resno vprašanje, ali cene knjig ne izrablja za napad na javno podprte založbe. Nikakor seveda ne gre v eno ali drugo smer kar počez zaključevati, a glede na napisano se moramo vprašati, na podlagi česa avtorica prispevka daje vrednostne obsodbe založb in zakaj. Mojca Pišek namreč v omenjenem prispevku zapiše, da lahko javno podprte založbe, ki jim je kakovost programa »zvodenela«, še naprej črpajo visoke subvencije na osnovi dobre formalne in neformalne omreženosti oziroma naklonjenosti sofinancerja. To naj bi, tako avtorica, trdili strokovnjaki s področja založništva, ki želijo ostati neimenovani. A res? Neimenovani želijo ostati? Kakšni strokovnjaki pa so to? Na te se Mojca Pišek namreč v svojem prispevku opira. In tu trčimo ob resen problem prispevka. Ne samo, da avtorica zapiše trditev na način, kot da ni zrasla na njenem zelniku, pač pa posreduje vrednostno sodbo strokovnjakov, ki želijo ostati neimenovani. Ali ni tako, če se imenuje tistega, na katerega vrednostna sodba leti, da je potem higienično imenovati tudi tistega, ki je to vrednostno sodbo podal? Tudi argument, da je kakšni založbi kakovost programa zvodenela, resno meji na populizem, saj ni jasno, kako je kdorkoli že do take vrednostne sodbe sploh prišel. Ničesar namreč v avtoričinem prispevku ni zapisano o kriterijih za domnevno zvodenelost. So strokovnjaki, ki so želeli ostati neimenovani, prišli do tega zaključka na podlagi kriterijev branosti, sposojanosti, nominacij, nagrad, odmevnosti v strokovni javnosti, zaokroženosti programa javno podprtih založb, profiliranosti, kontinuitete? Veliko tega manjka v prispevku avtorice, ki ob recenziranju posameznih javno podprtih knjig pogosto poda »poznavalsko« oceno, da si knjiga, ki ji ni všeč, ne zasluži javne podpore. Pa bi vse to še lahko pilo vodo, javno podprti akterji so pač podvrženi nenehni kritičnosti, a velika težava Mojce Pišek je v tem, da sama kot avtorica spremnih tekstov sodeluje z založbami, ki ne uživajo javne podpore. So torej strokovnjaki, ki želijo biti neimenovani pri dajanju vrednostnih sodb, predstavniki založb, za katere Mojca Pišek piše spremne tekste? Tega seveda ne smemo zaključiti na prvo žogo, a dvom, da bi lahko šlo za takšno navzkrižje, obstaja, če Mojca Pišek na tak način obravnava problematiko malih in novih založb, kot jim pravi sama v svojem prispevku. Mali in novi založniki imajo seveda pravico in povsem odprte možnosti javno polemizirati o javni podpori področju knjige v celoti, ni pa higienično, da jih bodisi Mojca Pišek zlorablja, bodisi da sami Mojci Pišek prišepetavajo o kakovosti programov javno podprtih založb, pri tem pa se skrivajo za terminom strokovnjaki, ki želijo ostati neimenovani.