Sramoto bi oprala le gradnja akademije

Podpisani smo se z največjim veseljem odzvali prijaznemu vabilu AGRFT na imeniten večerni dogodek, enega mnogih v tem zanimivem tednu, dogodek, ki je bil sprehod skozi desetletja delanja, beleženja in ohranjanja velikega in sijajnega dela slovenske kulturne zgodovine. In doživljali smo ga paradoksno, kot vse bolj postaja značilno za dojemanje našega malega sveta: z občudovanjem moči ustvarjalnosti, trme in prepričanosti vseh sodelavcev te ustanove in s sramovanjem nad brezbrižnostjo, nadutostjo in izvršilno nepripravljenostjo vseh oblastnikov, odločevalcev in upraviteljev naše duhovne tvornosti, že nekaj desetletij.

Vsem je skupno priseganje na kulturo in umetnost kot narodovo konstitutivno jedro, priseganje, prikladno in obvezno za slavja in žalovanja, in vsem je skupna nenadna pozaba v trenutku omame s (še tako pičlo) oblastjo in pri prvi delitvi proračunskih novcev. Z osuplostjo smo dojemali nesprejemljive, a vendar spremenljive pogoje dela, ki zares in dobesedno še dihati ne dajo: v nekdanjih meniških celicah nastaja sodobna videoprodukcija, umetniška in pričevanjska, na tesnobnih nekaj kvadratnih metrih podstrešnih ali kletnih temnic se trdoživo pretaka živa umetniška beseda, nastaja gledališče, film in s tem sprotna narodova zgodovina in obet njenega nadaljevanja.

Tu se oblikujejo velike postave slovenskega igralstva, režiserji, ki se jih spomnimo, ko pobirajo nagrade, študentske nagrade, na katere stavimo, ne da bi zanje kaj zastavili. In poudariti velja, da ne gre za kar neke umetnike, neodgovorne v svojem veselju do dela in bednih razmer, ki da netijo navdih, kot se je rado reklo v zgodovini ocenjevanja umetniških dosežkov, in so zazibani v mit o umetnikovem samoumevnem poslanstvu. Ne čakajo, da bo država spregledala in jim nekega dne dodelila, kar jim gre; ne samo po njihovem mnenju, ampak zaradi reda stvari in duha, zaradi mere civilizacijske odličnosti, ki se nam pred očmi in vestjo vse bolj izmika.

Ne, gre za angažirane in vsemu navkljub aktivne državljane na vseh poljih družbenega delovanja, vselej (pogosto preveč) pripravljene razumeti, v kakšnem stanju in težavah je njihova država, in ji iz njih pomagati po svojskih, svojevrstnih, ustvarjalnih, daljnosežnih in pogosto žal edinih ali redkih svetlih poteh – ki vanje verjamejo v temačnosti, zatohlosti in zadušljivosti svojega realnega delovnega okolja. Zato se je večerni dogodek na Akademiji za gledališče, film in televizijo iz sprehoda skozi arheologijo 21. stoletja iztekel v poziv po zagotovitvi zgolj in samo pogojev za življenje in delo v 21. stoletju, po meri vloženega dela, po priznanem pomenu in po dokazanih rezultatih.

V poziv vsem odgovornim k iskanju nujnih rešitev za prostorsko stisko AGRFT (historiat teh prizadevanj je skrbno dokumentiran kot dokaz sijajnih idej in uresničljivih predlogov, pa tudi kot sramotna evidenca odnosa oblasti do kulture), ki je pač v najslabših pogojih, čeprav poznamo tudi tegobe drugih podobnih ustanov. Slišali smo nekaj obljub – kolikokrat že – in si jih zapomnili, poslušali nostalgično zgodbo o temeljnem kamnu za novo akademijo, ki ga že leta uspešno prerašča trava, si spet povedali, da bi sramoto oprala le gradnja akademije, a se nadvse realno in pravzaprav pohlevno, skromno, kot je v naturi humanističnih vednosti, oprijeli tudi tako imenovanih začasnih rešitev, če bi le bile hitre – strahoma vedoč, da se pri nas kaj rade trdno primejo in postanejo večne.

Prestolnica ne diha s polnimi pljuči, marsikateri podhod in marsikatera zgradba ne dajeta nikakršnega vtisa živosti ali veselja do življenja; da o državi in njeni sprotni in zgodovinski odgovornosti ne zapišemo še kakšnega pedagoškega stavka. Zares je treba razumeti žal zlorabljeno in izpraznjeno frazo o volji, ki najde pot.