Pri ustvarjanju države smo se dogovorili o pravilih medsebojnega sožitja in to zapisali v splošni pravni akt – ustavo. Ustvarili smo si zakonodajno, sodno in izvršno vejo družbene ureditve. Sodno zadolženo za varstvo izvrševanja dogovorjenega. V sobivanju naj bi v družbenih normativih izhodiščno izhajali iz norm etike in morale.

Toda kakor da dogovorjeno ne bi obvezovalo vseh državljanov, se soočamo s skrajno neprimernim obnašanjem in izrazi članov politične stranke SDS, ki navedeno negirajo. Tako v parlamentu kakor na cesti. Izhodiščno od njihovega oblastno bolnega in avtoritativnega vodje Janeza Janše, pravnomočno krivega, kaznovanega z dveletnim zaporom.

Toda tako za njega kakor za strankarske pripadnike naj to ne bi veljalo. Saj naj bi za njih bila odločitev sodišča nezakonita in prirejena interesu izvršne veje pri odstranitvi Janše iz političnega delovanja. Ker je sodni izrek časovno okvirno sovpadal z volitvami državne uprave, so bile, po mnenju SDS, tudi državne volitve za njih nelegalne!

Pri tem je javni besednjak Janše in njegovih pokornih pripadnikov izražal najslabše o delovanju sodne veje. Svoje negativno vrednotenje delovanja sodstva so prenesli tudi v politično skupnost ELS v evropski skupnosti. Člani SDS Zver, Tomc, Šulin, predstavniki naše države v Bruslju, izražajo v njej pravni postopek obsodbe svojega strankarskega idola samo v negativni luči. Ne zavedajoč se, da s tem nedvoumno povedo 90 odstotkom (volitve!) državljanom Slovenije, da niso dozoreli za vlogo predstavnikov RS v EU.

In to ni prvi primer iz stranke SDS v EU, da za uveljavitev domačih strankarskih interesov vključujejo ELS v Bruslju. S svojimi odnosi in izjavami v političnem prostoru danes redno negirajo verodostojnost delovanja sodne veje pri obsodbi J. J. Pri tem, da pa predstavlja pri nas kazenski položaj obtoženega v demokratičnem svetu unikum.

Iz razloga, da je državljan, ki bi moral v zaporu odslužiti izrečeno kazen, vstopa svobodno v parlament RS, kjer se izraža v imenu svojih podrejenih državljanov. Toda sočasno tudi potrjuje, da sta s pomočjo sodne veje etika in morala za stranko SDS in njenega voditelja tujek.

Pri tem je zanimivo, da se v navedenem primeru soočajo pravni strokovnjaki z medsebojno nasprotnimi vrednotenji realizacije izrečene kazni Janši. So tisti, ki priznavajo določilo iz ozkega lingvističnega pomena zapisanega v ustrezni zakonodaji in s tem pravico prisotnosti v parlamentu. In drugi, ki iz izhodišča temelja pravnih norm zanikajo pravico državljana, da je lahko parlamentarni predstavnik državljanov v državnem zboru, čeprav je v zaporu.

Pri tem izhajajoči iz temelja samodejnih meril družbenih norm, ne da bi to bilo treba eksplicitno navajati. Identično nenavajanju v življenju, da za dihanje potrebujemo kisik. Toda prav to predstavlja danes izhodišče medsebojnih ločitev pravnih strokovnjakov v razumevanju in tolmačenju družbenih pravil. Je resnično potreba in obveza, da moramo dodatno zapisati v družbene norme, da morajo potrjeni storilci odslužiti zaporno kazen v zaporu, in to brez pravice sočasnega upravljanja države na katerem koli nivoju? Kaj to ni samoumevno?

Aleksander Markovčič, Ljubljana