Spoštovani gospod predsednik republike g. Borut Pahor!

Kandidiralo me je Društvo kriminalistov Slovenije. Bil sem vabljen na razgovor pred komisijo, kjer so me najprej vprašali, kakšno je moje mnenje o pooblastilih KPK oziroma ali jih ima dovolj. Moj odgovor je bil eksakten: dovolj jih ima, kajti nenehno širjenje pooblastil ne samo KPK, temveč še drugim represivnim organom, ni smotrno in je lahko v škodo pravic državljanov. Poleg tega sem decidirano pojasnil, da KPK s pridodanimi pooblastili ne sme postati vzporedna policija, zato naj se ukvarja z načelnimi odkrivanji sistemske korupcije, kazniva dejanja, povezana s korupcijo, pa so v pristojnosti policije in tožilstva, ki morata postopke voditi v skladu z zakonom o kazenskem postopku, v katerem je zapisano mnogo varovalk, povezanih s človekovimi pravicami. Ob tem sem tudi dodal, da bo treba v novi zakonodaji drugače zapisati pravico do pritožbe na odločitve KPK. Res je, da ima prizadeti možnost upravnega spora, vendar se je upravno sodišče že nekajkrat odločilo, da za take postopke ni pristojno (?), če pa že odloči, to stori v skladu s perečimi sodnimi zaostanki v sodni veji oblasti mnogo prepozno. Zato pravega pravnega varstva ni. Kot edino področje, kjer bi KPK dodal pooblastila, pa sem omenil nadzor nad premoženjem oziroma finančnim stanjem politikov, ki v dosedanji zakonodaji ni zadovoljivo urejen.

Nadalje so me hipotetično vprašali, ali bi jaz odstopil, tako kot so to storili še vedno aktualni člani KPK. Za odgovor sem jim prebral svojo izjavo, ki sem jo kot predsednik Društva kriminalistov dal v okviru intervjuja časopisu Delo 6. januarja 2014, v kateri sem dejal, da je življenje borba in da sem bil navajen kot dolgoletni kriminalist izbojevati zmage, porazi pa so me kvečjemu kalili. Zato najbrž ne bi odstopil, dodal pa sem, da pa vseh podrobnosti oziroma vzrokov za odstop KPK pač ne poznam.

Sledilo je vprašanje o lobiranju. Odgovoril sem, da je to področje sicer podrobno zakonsko urejeno, v praksi pa neupoštevano, saj funkcionarji izjemno redko prijavljajo lobistične stike. Poudaril sem, da lobiranje ni nujno nekaj slabega, kajti lobiranje je lahko tudi zelo korekten prenos informacij na nekoga, ki problematike ne pozna, mora pa o njej odločati – na primer poslanci. Lobiranje je tudi zelo sofisticirano in mnogokrat prikrito. Kot dokaz tega sem omenil obisk dr. Lovra Šturma, predsednika Zbora za republiko, v tvojem kabinetu. Po mojem prepričanju dr. Šturm v času izbire kandidatov za KPK ni imel kaj iskati v tvojem kabinetu, ker je vse to dajalo vtis (v protikorupcijskem jeziku bi rekli, da je šlo za »korupcijsko tveganje«), da prihaja zaradi »uravnoteženja« kandidatov na leve in desne. Vse to sem jasno in glasno povedal na komisiji in dodal, da korupcija pač ne pozna levih in desnih in ne vaših oziroma naših.

Nazadnje so me še vprašali, zakaj menim, da sem prav jaz prava oseba za člana KPK. Moj odgovor je bil kratek – povzel sem pravzaprav samo besede mojih kolegov kriminalistov, ki so v prid moji kandidaturi napisali, »da sem si pri dolgoletnem kriminalističnem preiskovanju vedno privoščil razkošje slediti le stroki in zakonitosti, ne oziraje se na položaj, zasluge, časti, versko ali politično pripadnost kršilcev zakona« in uporabil tvoje besede, »da sem suverena osebnost, ki nikomur ni ničesar dolžna, pogumen, sposoben prenašati vse vrste pritiskov in uporabljati enaka merila za vse«.

Na koncu razgovora sem komisiji še izročil na dveh straneh (tak je bil limit) napisano vizijo delovanja KPK (o znanih 15 točkah sedanje KPK nisem pisal, ker sem pač z njimi strinjam), o kateri me niso nič vprašali. Komisiji sem izročil tudi moj izpis iz knjižničarske baze Cobiss, iz katerega so razvidni mnogi moji strokovni in poljudni članki ter moja strokovna gradiva za študente fakultet in višjih šol, kjer predavam gospodarsko in kazensko pravo ter kriminalistiko.

Spoštovani predsednik! Zato sem sedaj v dilemi, zakaj kljub opisanim referencam nisem »primeren« kandidat za namestnika predsednika KPK. Očitno je to tako visoko strokovna funkcija, da mi moje dolgoletno delo šefa v kriminalistični policiji, ko sem že mnogo let pred raznimi KPK zapiral koruptne poslovneže in politike, ni koristilo. Niti mi ni koristilo, da sem bil že leta 1997 avtor prve državne strategije o boju proti gospodarskemu kriminalu, v kateri so že takrat pomembno mesto dobili ukrepi proti korupciji. Niti mi ni koristilo moje dolgoletno akademsko delo pogodbenega predavatelja predmeta Preiskovanje gospodarskega kriminala na Fakulteti za varnostne vede.

Ko sem kasneje dobil merila, ki naj bi si jih določila izbirna komisija, sem jih natančno analiziral:

– 1. merilo: poznavanje pristojnosti KPK: tu najbrž nisem pogrnil. 2. merilo: poznavanje in razumevanje področne zakonodaje, ki ureja delovanje KPK ter poznavanje aktualnih razmer. Ni mi jasno, kaj tu nisem vedel oziroma odgovoril prav. Je pa to merilo tako rekoč enako prvemu. 3. merilo: osebna strokovna uveljavljenost in etična drža. No, o tem ne bom izgubljal besed, ker sem vse že pojasnil. V tem merilu komisija odloči, da se dokazuje s strokovno bibliografijo, vodenjem organa…, nato pa navede tudi priporočila uglednih posameznikov ali institucij. Vedeti je treba, da ta merila niso bila zapisana v nobenem aktu, ki bi ga lahko kandidati videli, niti ni bil zapisan v tvojem pozivu v Uradnem listu. Ob tem se samo sprašujem, mar je Društvo kriminalistov, ki me je predlagalo in katerega člani so najeminentnejši slovenski kriminalisti, pa tudi predavatelji na Fakulteti za varnostne vede, »Družba Marije device«?!

Gospod predsednik, moje pisanje ni uradna pritožba na postopek, saj ta sploh ni mogoča. Gre samo za prikaz delovanja nekega birokratskega organa. In gre za to, da še danes ne vem, ker nimam nikakršne obrazložitve, niti ne morem ponovno poslušati in analizirati tonskega zapisa pogovora pred komisijo (ne vem, zakaj takšna hitrost uničenja dokumentacije?!), ali sem bil premalo pokončen, mlahav, nekonsistenten, premalo odločen, imam mogoče kakšne okostnjake v omari, sem bil preoster ali preblag, ali mogoče mojih več tisoč kazenskih ovadb in množice zaprtih lopovov, tudi zaradi korupcije, ni dovolj; mogoče moja vizija delovanja KPK ni prava; so mar mnogi strokovni in poljudni članki o vlogi prava, pravičnosti, pravosodja, politike in policije preveč splošni ali nekako ležerni?! Če bi imel kakršno koli obrazložitev izbirne komisije, bi se lahko kritično posul s pepelom in svojo zavezanost k pravu in pravičnosti še bolj goreče nadaljeval.

S takimi postopki Ti kot predsedniku države take izbirne komisije ne bodo pomagale. Nasprotno, povzročile bodo nezainteresiranost resnično odličnih oseb za odgovorne državne funkcije. Na to očitno kaže že ugotovitev, da izbirna komisija v prvem postopku med kandidati ni našla ustreznega kandidata za predsednika KPK. Kritično vprašanje je na dlani: ali so sploh znali detektirati pravega ali pa se pravi niso prijavili? Zato se sam angažiraj in k prijavi povabi ustrezne strokovnjake.

Lepo Te pozdravljam!

Jaka Demšar