Moti, da se že leta v naši državi pokojnine ne pojmuje kot zasluženo in vplačano pravico, temveč kot blagodar države.
Moti, da se vedno skuša najti denar le pri upokojencih (že leta se pokojnine ne usklajujejo, posega se po regresu, kar je nezakonito, a žal nimamo nikogar, ki bi nas zastopal...). In najbolj moti tudi vajin osebni odnos do pokojnin. Kot da ne bi vedela, da so pokojnine različno visoke, ker smo v življenju opravljali različno odgovorne naloge in imeli različne plače ter tudi vplačevali različno visoke prispevke. V svojem populizmu pristajata, celo sama predlagata in se vama to zdi pravično in samoumevno, na rezanje pokojnin, tistih »najvišjih« (ki, milo rečeno, omogočajo dostojno življenje), pristajata na uravnilovko, namesto da bi zahtevala, da najnižje pokojnine omogočajo dostojno življenje.
In sprašujem: če so pokojnine 1400 evrov bogastvo, kaj so potem plače poslancev, zdravnikov, menedžerjev?
Sama imam zato predlog, da imamo v tej državi vsi enako visoke pokojnine in vsi enake plače – od univerzitetnega profesorja, zdravnika do snažilke. Vsi smo ljudje in vsi jemo, se oblačimo in živimo. Prihranki za državno blagajno bodo izjemni in država rešena.
Mira Kofler, Škofja Loka
