Novodobne korenine izraelske države so se začele plesti leta 1882, ko se je začel - kot rezultat zasledovanj Judov v Rusiji in Romuniji v letih pred tem - prvi veliki val naseljevanja teh imigrantov v Palestini. Devet let pozneje (1891) so arabski ugledni prebivalci Jeruzalema poslali peticijo otomanski vladi v Konstantinopolu, v kateri so zahtevali prepoved judovske imigracije v Palestino in prodajo zemlje Judom. Leta 1896 je avstrijski novinar Theodor Hertzl , ustanovitelj modernega zionizma, objavil pamflet Der Judenstaat (Država Judov), v katerem razlaga, da je judovsko vprašanje možno razrešiti le z ustanovitvijo judovske države v Palestini ali kje drugje, tako da bodo Judje lahko živeli svobodno brez strahu preganjanja. Po objavi te, lahko bi rekli kar nekakšne bele knjige za ustanovitev izraelske države, je Hertzl le leto pozneje organiziral prvi zionistični kongres v Baslu, na katerem je predstavil in zagovarjal idejo imigracije Judov v Palestino. S temi dogodki so bili podani temelji za začetek razmišljanja o ustanovitvi judovske države.

Vse močnejše obrise pa je začela dobivati nova judovska država ob koncu I. svetovne vojne, ko je dvojica velikih zmagovalk, Francija in Velika Britanija, podpisala tako imenovani Sykes-Picot sporazum z enim od poražencev prve svetovne vojne vihre, otomanskim imperijem. S tem sporazumom si je Velika Britanija zagotovila efektiven nadzor nad območjem Palestine, Francija pa nad območji, ki so zdaj znani pod imeni Libanon in Sirija. Že leto kasneje (1917) je balfourska deklaracija , ki jo je oblikoval britanski zunanji minister Arthur J. Balfour , naznanila idejo ustanovitve domovine za judovsko prebivalstvo v Palestini.

Med leti 1936 do 1939 se je v Palestini pod mandatom Velike Britanije proti ustanovitvi judovske države na tem ozemlju začelo upirati arabsko prebivalstvo. Arabsko prebivalstvo je napadalo judovske naselbine in britanske vojaške enote. Poleg nestrinjanja z balfoursko deklaracijo je bil povod za te spopade vse večje priseljevanje Judov in njihovo množično kupovanje zemlje in nepremičnin. Do začasne pomiritve je prišlo leta 1939, ko je Velika Britanija zaradi izbruha II. svetovne vojne morala umiriti dogajanje v zaledju vojnih bojišč. Tako Judje kot Palestinci so pokazali razumevanje in so se sporazumeli za prekinitev spopadov. Med II. svetovno vojno pa se je še vedno zelo povečevalo priseljevanje Judov (priseljevanje je preseglo dovoljene kvote), zaradi česar je ponovno vse bolj nezadovoljno postajalo arabsko prebivalstvo.

Veliki dan za judovsko prebivalstvo je nastopilo 29. novembra 1947, ko je generalna skupščina ZN sprejela tako imenovani razdelitveni načrt , ki je predvideval razdelitev Palestine na dve državi: judovsko in arabsko. Judovska država naj bi po razdelitvenem načrtu obsegala 56 odstotkov ozemlja Palestine pod mandatom Velike Britanije, kar je predstavljalo približno 14.000 kvadratnih kilometrov ozemlja. Arabska država naj bi dobila 42,88 odstotka ozemlja Palestine pod mandatom Velike Britanije, kar bi predstavljalo približno 11.000 kvadratnih kilometrov. Jeruzalem pa naj bi po tem načrtu postal mednarodno mesto (to območje je bilo veliko 177 kvadratnih kilometrov). Čeprav je bilo kar 75 odstotkov ozemlja, ki ga je Judom predvidel razdelitveni načrt, puščava, so Judje načrt vseeno sprejeli, saj so iskali novo domovino po strahotah holokavsta. Arabci pa so načrt zavrnili, saj se še vedno niso strinjali z ustanovitvijo države Judov. Velika Britanija je končala svoj mandat v Palestini 14. maja leta 1948, ko se je tudi umaknila s tega območja. Namesto, da bi udejanili razdelitveni načrt ZN, so se arabske države, ki so mejile na Palestino pod britanskim mandatom, povezale s tamkajšnjim arabskim prebivalstvom, da bi skupaj preprečili ustanovitev judovske države.

V naslednjih petih desetletjih so sledile štiri arabsko-izraelske vojne. Z dvema sosedoma je Izrael le uspel skleniti mir, z Egiptom leta 1979 in Jordanijo leta 1994. Nerešeno še naprej ostaja nadaljnje sobivanje s Palestinci in ureditev odnosov s severnima sosedoma Libanonom in Sirijo. Zaenkrat je vlada desničarja Ariela Šarona normalizacijo odnosov z njima postavila na stranski tir. Ta čas se namreč ubada z gverilsko vojno na okupiranih ozemljih in nenehnim prepričevanjem mednarodne javnosti, da pri tem ne uporablja prekomerne sile. Sicer si Izrael še vedno želi miru, a pravega recepta, kako ga doseči, zaenkrat ni na vidiku.