Berem najrazličnejše besedne skovanke, ob katerih se želodec obrača kakor pralni stroj na centrifugi. Najpogostejši očitek je seveda ta, ali bi se tako angažirali ob nesreči kakšne druge, ne toliko »bratske« dežele, sledijo očitki o tem, kdo za vraga pomaga nam, ko se zgodi kakšna katastrofa… Najdejo se tudi takšni, ki bi želeli plakete, priznanja, morda celo kakšen predsedniški red za zasluge, takšni, ki ob besedi žrtev vidijo besedo priznanje. Čudim se (kot ničkolikokrat do sedaj), čudim se zatohlemu smradu ksenofobije, ker mi preprosto ni jasno, kako se lahko ljudje v tako kratkem času razčlovečijo. Ti isti ljudje, ki so desetletja živeli v isti državi in prepevali o bratstvu… Vedno bolj se mi dozdeva, da se je to bratstvo čez noč spremenilo v sovražnost, v špekulacije, kdo je komu dolžan kaj in zakaj in kako. Pozabljamo. Pozabljamo, da nas z Balkanom družijo stoletne vezi: kulturne, zgodovinske, gospodarske – (so)človeške, če želite. Pozabljamo, predvsem Slovenci, da imamo prekleto srečo, da pri nas ni bilo vojn s tisočimi žrtvami, da nismo bili primorani bežati iz svojih gorečih domov v tuje dežele na milost in nemilost prepuščeni sami sebi, da niso bila posilstva in mučenja nedolžnih hčera, mater, prijateljic del njihovega vsakdana… Prekriva nas sovraštvo, zakrivajo nas očitki. V nebo vpijejo najrazličnejše puščice nestrpnosti: »Marš preko Sotle!« A k sreči so ti glasovi (še vedno) v manjšini in naj tako ostane, pa čeravno nekje v ozadju vpije zlovešča misel, da se to lahko čez noč spremeni… Zaradi najrazličnejših razlogov, ko svoje pristavi po stari človekarski navadi politika ali institucionalna religija. Potem so zadeve jasne. Potem pride do vojne. In človek, ki razmišlja skozi stereotip, je hitro obvladljiv in vodljiv stroj, ki pomaga udejanjati težnje najrazličnejših vladarjev. Zato je branje besednih skovank, ob katerih se želodec obrača kakor pralni stroj na centrifugi, zastrahujoče. Ker se alarm sproži ob katastrofi, pred alarmom pa je časa dovolj, da se pripravi manever, ki ga zapolnijo nestrpne glave z izkrivljenimi pogledi.
A vseeno nas je še vedno več tistih, ki smo in bomo pomagali, ker nam tako narekuje človeški vzgib, ki ne pozna poplav ali suše predsodkov. Vzgib, ki še vedno vidi Človeka in ne državljanstva, rase, spolne usmerjenosti, verskega prepričanja. Nedavne poplave so ponovno dokazale, da zmoremo. A ne smemo (za)spati na odru uspehov, ker je vsak tvit, mnenje, izjava ali besede, ki vpijejo gesla sovražnosti, alarm, tisti alarm, ki mora zavpiti, še preden bi bilo prepozno. Zato alarm po alarmu – naj nas preplavi ljubezen namesto sovraštva – kajti ljubezen je za razliko od sovraštva gonilo človekovega razvoja. Sovraštvo je zgolj in le – poguba.
Tomaž Tomše, Brežice