Šola za starše: kako pomagamo manj sposobnim

Einstein, ki je nasprotno od večine vedel, da nič ne ve, čeprav spada med največje genije vseh časov, medtem ko so ga učitelji v šoli imeli za rahlo duševno zaostalega (bil je zasanjan in odsoten otrok), je v tem smislu povedal tole: »Vsak človek je genij. Vendar če merite sposobnost ribe, da leti po zraku kot ptič, bo vse življenje preživela v prepričanju, da je neumna.«

In to je bistvo problema: prepričanje, ki se ga nalezemo že v otroštvu, da smo namreč neumni. Neumni pa seveda nismo mi, temveč tisti, ki so nam vcepili tako prepričanje. Poleg staršev so to lahko učitelji ali pa celo svetovalci, kot tisti v omenjeni Šoli za starše. Dumas torej ni rekel zaman, da je »veliko pametnih otrok in veliko neumnih odraslih«.

Aja, da smo vsi geniji? Po moje je malo ljudi, ki bi si drznili razumeti to misel, celo pedagoški svetovalci in psihologi bi imeli s tem težave. Hkrati bi to lahko pomenilo, da šola izvaja diskriminacijo nad večino otrok, ki jih je nekdo označil za »povprečne« in »manj sposobne«.

Zato je taka misel nevarna za obstoječi šolski sistem in je večina ne le ne zmore, temveč noče razumeti. Večino otrok, ki so vsi na svoj način naravno bistri, radovedni, vedoželjni in živahni, odrasli, po nekih togih šolskih kriterijih, prepričajo, da so neumni.

In to je največji pedagoški zločin: vzeti otroku zaupanje vase. Zaupanje vase pa je neprimerno bolj dragoceno kot tako imenovano znanje vseh vrst. To misel potrjuje duhoviti francoski pregovor: »Pravite, da niste nikoli hodili v šolo? Pa ste vseeno neumni kot noč.«

Šola ni le (poleg družine) glavna odgovorna za potencialno uničenje otrokove samozavesti in samozaupanja, njeni stranski učinki so poleg ubijanja kreativnosti in originalnosti lahko še mnogo hujši.

Nemška pedagoginja Ellen Key je v knjigi Stoletje otroka že pred sto leti zapisala: »Kakšni so pravzaprav rezultati današnje šole? Izčrpane sile možganov, slabi živci, zakrnela originalnost, ohromljena iniciativa, zadušeni ideali, zaradi mrzlične nečimrnosti, da se čim prej pride do nekega 'položaja'. To je gonja, v kateri so starši in otroci prepričani, da je velika nesreča, če izgubijo eno samo leto.« (Key, str. 188).

Res je, da je Keyjeva opisovala evropsko šolo pred sto leti, ki je bila takrat še pod totalnim vplivom črne pedagogike, vendar četudi so se oblike nasilja nad otroki sicer spremenile, to še ne pomeni, da so tudi izginile. Postale so le bolj skrite, prefinjene in neprepoznavne, tako da skoraj ni mogoče več ugotoviti resnice, da »ni vse zlato, kar se sveti«, ko govorimo o javni šoli.

Pretepanje otrok, fizično kaznovanje in nasilje nad otroki, ki so ga učitelji še pred dvajsetimi ali tridesetimi leti, popolnoma nekaznovano, izvajali nad katerim koli otrokom, se je sicer res prenehalo, je pa vprašanje, ali je resnično konec s tistim, kar Keyjeva imenuje »umor duše v šolah«. To se lahko skriva za prerano in pretirano intelektualizacijo, storilnostjo, pehanjem za ocenami in rezultati, tekmovalnostjo, preobremenjenostjo itd.

Ali lahko z gotovostjo trdimo, da za današnji čas ne velja misel Keyjeve, da je treba priznati, da današnji sistem, na vseh mogočih področjih, duši in slabi naravne težnje otroka, njegovo koncentracijo in razvojne sile? Ko tega ne bomo več imenovali »harmoničen razvoj«, bomo tudi priznali, da šola ni in ne sme biti nič drugega kot osvoboditev mladih in pomoč pri delu za lastni razvoj in izobraževanje skozi vse življenje.

Zato ni čudno, da so bili skoraj vsi geniji slabi učenci ali so neredno obiskovali šolo, imeli s stališča večine čudne ideje, posebne potrebe ali so celo kazali nedružabne težnje (Key). Čudno tudi ni, da sta originalnost in neredno obiskovanje šole med seboj povezana.

Samoumevne stvari niso nujno tudi dobre in resnične. Treba se je torej vprašati, ali so ocene res potrebne, ali je res treba že prezgodaj otroke siliti v množico različnih tekmovanj, ali je izključna intelektualna naravnanost resnično dobra za naše otroke itd. Keyjeva pravi, da znanja ubijajo, občutki oživljajo, kar pomeni, da bi moralo biti otrokom omogočeno predvsem doživljanje sveta in ne toliko učenje, s tem pa »uvid v povezanost življenja«, česar pa si ni mogoče pridobiti zgolj z intelektualnim, razumskim, abstraktnim učenjem. Otroci bi se morali izobraževati na načine, ki ne podlegajo pravilom mrtvih metodik, lahko ob kaminu ali na obali morja, ali v gozdu, v starih potrganih knjigah ali v naravi.

Tako znanje je morda polno pomanjkljivosti in je enostransko, je pa zato osebno, bogato in živo. Vprašati se moramo, kar se je Keyeva vprašala že pred sto leti: ali so lepe besede, kot so »samostojnost«, »individualni razvoj«, »svoboda izbire«, le besede na papirju ali so dejansko uresničene v življenju? Morda bomo ugotovili zame žalostno dejstvo, da se otroci še naprej žrtvujejo izobraževalnim idealom, pedagoškim vsebinam, izpitnim zahtevam, katerim se prav nihče ne želi odreči. Zakaj že?