Slovenija je iz krize! Bravo!

1. Lesnoobdelovalna in pohištvena industrija

Slovenija je bogata z lesom. Imeli smo urejeno predelavo lesa (žage). A žaganje se ne splača, so ugotovili modri možje. Naj to raje delajo na primer v Avstriji. Mi bomo drevesa lepo požagali, jih naložili na kamione, v Avstriji pa jih bodo žagali in predelovali v izdelke večje vrednosti. Zakaj bi si mi nakopali na glavo to umazano delo. Naj delajo drugi.

Tudi na področju pohištvene industrije ni bilo nič drugače. Kaj zato, če smo imeli uspešna podjetja in dobre oblikovalce. Lahko bi osvojili trg s pohištvom iz naravnega lesa. A se ne splača. To že dela Ikea in njej pa res ne moremo konkurirati. Smo premajhni, so ugotovili vsi sposobni.

Mi bomo v prihodnosti družba znanja in visokih tehnologij.

2. Kmetijstvo

Pridelovanje hrane se ne splača. Nimamo pogojev. Bolje je, da hrano uvažamo iz Španije, Italije, Danske, Nizozemske in češnje celo iz Čila. Samooskrba je nekaj zastarelega v današnjem globalnem svetu. Res je nekaj proizvajalcev, ki se ukvarjajo s pridelavo paradižnika v Prekmurju, pa jagod in orhidej. Ampak to so bolj navdušenci. Preostali sposobni vedo, da se ne splača. Bolje je, da nič ne zraste in poberemo subvencije. Enako velja za vinogradništvo. Premajhni smo, da bi bila naša vina interesantna za tuj trg. No, nekaterim je sicer uspelo, ampak to je izjema, ne pravilo.

Enako velja za živinorejo, predelavo hrane itd.

Mi bomo v prihodnosti družba znanja in visokih tehnologij.

3. Turizem

Turizem je panoga, ki zahteva velike vložke, a se investicija povrne v daljšem časovnem obdobju. Res je, da so Avstrijci in Italijani, naši najbližji sosedi, na tem področju uspešni. A njim je lahko. Imajo urejene kolesarske steze, ki pritegnejo današnje sodobne turiste. Urejena imajo jezera in ponudbo ob njih. Vzdržujejo in promovirajo svoje kulturne znamenitosti po vsej državi. Pokrajine in mesta, hotelirji in ostali ponudniki se med seboj dogovorijo. Imajo razvit kmečki turizem, prilagojen sodobnemu turistu, itd.

No, nam pa se ne splača. Kako naj zgradimo kolesarske steze! Saj bi se morale občine ali pa kraji dogovoriti med seboj in se povezati. Posamezniki bi morda morali odstopiti nekaj svoje zemlje, ki so jo komaj dobili v last. To pa res ne gre.

Ob jezerih ne sme biti kvalitetne in raznovrstne ponudbe, ker to škoduje naravi. Bolje je, da hotel na Voglu propade, hotel Zlatorog ob jezeru ne dela in je zanemarjen, kot pa da bi imeli turiste, ki bi recimo v poletni vročini stanovali na Voglu v urejenem hotelu, se vozili na kopanje v jezero in pohajali po planinah, in to organizirano. Ja, dajte no! A še po hribih jih bomo vlačili. Naj se obujejo, oblečejo in gredo. Če se bodo izgubili, jih bomo že našli, saj imamo dobro organizirano reševalno službo.

Kras je poglavje zase. Slovenska Toskana! Ali bi si res želeli toliko turistov kot v Toskani? To pa ne. Dovolj je, da pridejo tisti, ki Kras slučajno poznajo in ga imajo radi. Štanjel smo obnovili in sedaj je tam lepo mir. Vse hiše so zaprte, ni lokalčkov ali majhnih trgovinic in tako je prav! Ali bi radi, da Štanjel postane tako znan kot na primer San Gimignano v Italiji?

Kolesarjenje po Krasu pa je čudovito . Vzameš zemljevid in se voziš. No, kot tujec malo težje, ampak naj se znajdejo. Kolesarske poti na Krasu? Ah, dajte no! To zahteva finančni vložek pa delo, dogovarjanje itd. In zaslužek? Se ne splača!

Morje je poglavje zase. Najbolje je, da pridejo turisti v hotel, damo jim hrano in prenočišče, prospekte v recepcijo, pa je. Zakaj bi jih vozili še v druge dele Slovenije! Sami si naj ogledajo jame, toplice, reke, jezera, mesta, se pozanimajo o drugih naravnih in kulturnih znamenitostih Slovenije. Pri nas vsak kraj sam zase pripravlja turistično ponudbo. Tako je tudi prav! Saj smo že vsi prav gotovo slišali za Zgornjo Kungoto, pa ne bi tega vedeli turisti iz drugih držav.

Slovenija je prevelika, da bi bila ena turistična destinacija, kjer bi gostom predstavili vse lepote in zanimivosti. Pa še preveč dela je s to turistično ponudbo in premalo hitrega zaslužka.

Sploh pa: mi bomo v prihodnosti družba znanja in visokih tehnologij. Druga Silicijeva dolina.

4. Voda

Pravijo, da je država, ki ima vodo, tako bogata kot države z nafto. Pa kaj! Res je, da imamo dobro pitno vodo. Ampak prosim vas! Treba je vlagati v izgradnjo kvalitetnega omrežja, treba ga je vzdrževati. In to znajo tuji lastniki bolje kot mi.

Mi bomo v prihodnosti družba znanja in visokih tehnologij.

A naj končam s predstavitvijo strategije, kot jo razumem sama.

No, vidite! Slovenija je iz krize. Vsi sposobni in modri možje in žene, vseh oblik in prepričanj, so ugotovili, kaj se ne splača, in to je velik korak. Sedaj morajo samo še ugotoviti, kaj se splača in kaj pomeni to, da bomo v prihodnosti družba znanja in visokih tehnologij.

Osebno sem bila prepričana, da se znanje in tehnologije uporabljajo na področjih proizvodnje, storitev itd. Ampak v Sloveniji ne. Mi bomo znanje prodajali v trgovskih centrih na kilogram, pa tudi uspešno ga izvažamo, saj vse več mladih skupaj z znanjem odhaja v države, kjer se marsikaj splača.