Zapisana je bila tudi izjava direktorice, da je pravzaprav ona žrtev spletk in trpinčenja delavcev. Pristojno ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je odredilo revizijo, kot je izjavil direktor direktorata za socialne zadeve Davor Dominkuš, direktorici pa je bil s 1. junijem dodeljen začasni mandat za obdobje šestih mesecev.

Razumeti je bilo mogoče, da je dodelitev polnega mandata po izteku začasnega odvisna od izsledkov revizije. Že v tem članku (objavljenem 27. novembra) pa je bilo zapisano, da so izsledki revizije ministrstvu že znani. Ugotovljenih je bilo menda kar nekaj nepravilnosti, vendar pa je Davor Dominkuš izjavil, da o strokovnem delu direktorice Vladke Pacek nima pripomb. Vseeno pa bo treba gordijski vozel presekati, nakazal pa je dve možnosti: pripeljati novo vodstvo zavoda ali pa ukiniti njegovo samostojnost.

V drugem članku (2. decembra) smo lahko prebrali, da agonije še ni konec. Dotedanja vršilka dolžnosti direktorice je namreč dobila nov (že drugi!) šestmesečni mandat od 1. decembra dalje. Direktor Dominkuš se je očitno že v treh dneh, to je od izjave 27. novembra, premislil in modro ugotovil, da »njeno (to je V. Pacek) delo s poslovodskega vidika, kamor spadajo tudi obupni odnosi v zavodu, ni v redu, da glede na prekrške, ki jih je odkrila revizija, ni več najbolj primerna za opravljanje direktorske funkcije, vendar pa v tem trenutku znotraj zaposlenih v hiši ni boljšega kandidata, ki bi lahko združeval učinkovito strokovno in poslovno vodenje«.

Razumi, kdor more, z običajno pametjo to ni mogoče. Ni boljšega kandidata? Gospod Dominkuš, se hecate? Boljši bi bil lahko že samo, če ne bi povzročal obupnih (!) odnosov v zavodu, če zaposleni ne bi iskali pomoči pri zunanjih inštitucijah, ker je pravica iz domače hiše očitno izgnana. In tudi prekrški niso nič hudega? Kako pa ste ugotavljali, da so vsi zaposleni slabši od gospe Packove, ki se mora, revica, žrtvovati kar za dva direktorska šestmesečna podaljška? In to potem, ko so zaposleni po izteku rednega mandata po vsej verjetnosti pokazali željo, da si želijo drugačnega vodjo? Po izjavah v članku sodeč se odgovornim to ne zdi potrebno. Dosedanja direktorica je najboljša in pika. Če ne bo šlo drugače, bomo ukinili status zavoda in ga združili z nekim drugim. To bi bila najboljša rešitev.

No, tu na človeka z zdravo pametjo zgrmijo kot skala težka vprašanja. Zakaj se mora gospa Packova žrtvovati za ministrstvo, ki ga tu očitno pooseblja gospod Dominkuš, dolgoletni visok funkcionar tega ministrstva, in vztrajati v službi, kjer (so)ustvarja obupne odnose, povrhu pa je zaposleni očitno sploh ne marajo? Po ljudskem izročilu sta za slabe in dobre odnose vedno potrebna vsaj dva.

Zakaj mora, kot sama izjavlja, prenašati mobing s strani svojih podrejenih? Katere dokaze ima v rokah g. Dominkuš za trditev, da »je krivda deljena in da so se trije direktorji v zadnjih desetih letih zamenjali tudi po krivdi delavcev«? Torej direktorji, ko niso več direktorji, ministrstvu podajo izjave o grdih delavcih, ki so preprečili, da niso bili več imenovani? Mar direktorja socialnega zavoda ne postavi ministrstvo s tem, da ga imenuje svet zavoda, v katerem ima ministrstvo štiri predstavnike proti trem drugim, torej večino, s formalnim soglasjem pa postavi piko na i minister/ica?

Dobro, ko je nekdo prvič imenovan za direktorja, se pač še ne ve, kako se bo obnesel. Da pa po pretečenem prvem mandatu ni nobena cena dovolj visoka, da se neuspešnega direktorja obdrži na položaju, ni mogoče razumeti. In to v javnem zavodu, ki posluje z javnimi sredstvi. Za javne ali zasebne interese? Ali se praksa iz realnega sektorja, ko direktor, ki je uničil podjetje in bil za to tudi nagrajen, delavci pa so šli na bolniško in na zavod za zaposlovanje, seli tudi v javnega? Ali bo v primeru INCE Mengeš uveljavljeno, česar nikoli ne naredi kmet ali kirurg? Kmet nikoli ne poseka gozda, če v njem odkrije bolno drevo, kirurg pa nikoli ne odstrani zdravega dela telesa, marveč le bolnega.

Če direktor ni v dobrih odnosih s sodelavci, niso tega krivi oni, ampak direktor, ker pač ne zna ustvarjati pozitivnih odnosov, kar je njegova temeljna naloga. In v takem primeru ni mogoče zamenjati kolektiva, ampak direktorja. In še najpomembnejše: če je direktorica razdejala kolektiv, to sploh ni noben razlog za to, da se ga kaznuje z odvzemom samostojnosti, ampak je treba narediti čisto preprosto: objaviti nov razpis in imenovati direktorja, ki bo zaposlenim vzbudil zaupanje, jim vlil optimizem in povrnil človeško dostojanstvo. Je to mogoče, g. Dominkuš?

Branko Lipar, Mengeš