Si je kdo upal zavrniti peticijo?

Besede podpisnikov peticije sicer zvenijo iskreno, a se bojim, da ne odražajo dejanskega stanja v polju umetnosti. Ko sem bil sam še študent na ALU, je ugledni profesor za slikarstvo, član izbrane elite umetnikov, ki bi bil torej lahko sopodpisnik te peticije, mojemu sošolcu priporočil, naj pazi, kaj bo na začetku kariere govoril in komu, saj eni le »kihnejo«, pa te »ni«.

Menim, da so razmere še danes takšne in jih večina umetnikov tudi tako dojema. Je bilo v preteklosti kaj drugače? Dvomim.

Pred sto leti je bil glavna umetniška zvezda pri nas Ivan Vavpotič, Jakopič pa je svoja vrhunska dela občasno baje menjal celo za vrečke špecerije. Kasneje je slednjemu tudi s perfidnimi igricami, o tem lahko beremo v študiji Beti Žirovc, uspelo zlesti na prestol, Vavpotiča pa ni danes nikjer več.

Ne glede na to, kdo trenutno kraljuje, se zelo pogosto razmerja med akterji spreminjajo, včasih celo radikalno. Tega ne smemo nikoli pozabiti.

Menim, da je oris razmer, ki je naveden v pismu podpisnikov, idilična podoba raja, ki ga nikoli ni bilo in ga tudi v morebitnem novem mandatu Zdenke Badovinac ne bo. Podpisniki se pretvarjajo, no, mogoče pa to tudi resno verjamejo, da so razmere na področju vrhunske umetnosti kristalno jasne. Če niso nikjer – ne v ekonomiji, ne v politiki, pravzaprav v nobenem od družbenih podsistemov – tudi tukaj niso.

In ob številnih zgodbah, ki o odnosih med zaposlenimi in zunanjimi partnerji iz večine javnih institucij curljajo v javnost (prizadeti se le redko upajo izpostavljati), je gotovo smiselno podvomiti, da so razmere v širšem kontekstu MG vzorne.

Večina podpisnikov v svojih izjavah in projektih kot lajna ponavlja znamenito tezo o ultimativnem pomenu konteksta v produkciji in recepciji umetniškega dela. A je treba dodati, da bi v malenkost drugačnem kontekstu prenekatero ime izginilo s seznama umetniške elite, ki jo reprezentira MG?

Pa še v dodaten razmislek: veliko sodobnih umetnikov tematizira ali kritično problematizira ustroj in delovanje umetnostnega sistema. Da bi kateri samokritično tematiziral lastno vlogo in vlogo denimo kuratorja, ki ga je izbral za kakšno zbirko ali razstavo, ne slišimo ravno pogosto, če sploh.

Seveda se lahko strinjamo s tezo, da je nivo novinarskega pisanja o umetnosti pogosto nizek, a ne moremo mimo dejstva, da se pri nas vsako kritiko a priori razume kot napad na osebo, po možnosti s političnim ozadjem, ne pa kot kritiko opravljenega dela. Reakcija podpisnikov je zame svojevrstno priznanje, da so zadeve veliko bliže tistemu, kar pišejo kritiki, kot temu, kar domnevno branijo sami.

Gotovo pa si nihče od resnih kritikov ne prizadeva, da bi – podobno, kot so v glasbeni ponudbi prevladali narodnjaki – v prostore MG vdrli priljubljeni ljudski umetniki, kot so Slana, Plestenjakova ali celo Polančeva.

Pismo oziroma peticija podpore direktorici Moderne Galerije ima že v izhodišču tudi rahlo »lepotno« napako. Tovrstne podpore tistim, ki zasedajo centre moči, zvenijo podobno kot »protidemonstracije« v podporo političnim oblastnikom. Gotovo pa je ne samo v mojih očeh Badovinčeva izgubila nekaj karizme že zato, ker vzbuja vtis, da se oklepa svoje funkcije.

Sam bi na njenem mestu odgovornim oziroma nadrejenim postavil ultimat, protestno odstopil in sprejel ponudbo kakšne tuje institucije.

Pa še retorično vprašanje podpisnikom, predvsem umetnikom: si je kateri izmed njih upal zavrniti ponujeno peticijo?