Takšen primer, ki že dolgo razburja javnost, je dodatno zdravstveno zavarovanje, pa je že dalj časa jasno, da je to neka pogruntavščina,ki omogoča nekaterim lagodno življenje pa še kašna darila, sponzorstva in zapravljanje denarja za nepotrebno ekonomsko propagando. Ta sistem zavarovanja kar kliče po »skrbnem pregledu« vseh, ki so s tem povezani, tudi poslanskih skupin. Slednje ga čuvajo kot koklja piščance. Najbrž je nekaj podobnega v energetiki, saj sicer nekdanji gospodarski minister ne bi bil takšen apologet TEŠ 6. Dosegel je, da se TEŠ 6 gradi in spravlja vso slovensko energetiko v grozljiv položaj, pa še državne finance zraven.

Slovenski finančni trg je prav posebna zgodba. Nikoli do sedaj ni delal po nekih zdravih merilih in okvirih. Te so mu vsakokratne vlade ukazovale po trenutnih nagibih in po nepoznanih lobističnih interesih. Tudi danes ni nič drugače: vlada se ukvarja s stresnimi testi in s tem, da ima zalogo denarja za pokrivanje bančnih lukenj. Ureditev finančnega trga pa pušča za boljše čase.

Namesto tega je v ospredje postavila razprodajo slovenskega gospodarstva. Da bi pomislila na kakšno industrijsko politiko je pa že utvara. Seveda je vse to odraz delovanja vseh politikov, še posebej političnih strank. To dokazuje tudi način prikazovanja slovenskih zadolžitev v tujini. V Letu 2004 je bila skupna zadolžitev države, bank, gospodarstva in prebivalstva v tujini izpod 17 milijard evrov. Ko se je leta 2008 zamenjala vlada je bila skupna zadolžitev že okoli 38 milijard evrov.

In kaj se je dogajalo, kdo je dajal varščine za takšno zadolževanje? Banka Slovenije je bila na političnem tnalu zaradi tega, ker je njena analitska služba ugotovila takšno stanje. S takšnim neodgovornim in nekontroliranim zadolževanjem se je začel potop bančništva in gospodarstva. Kje so analize in kdaj se bo pokazalo na politike, ki so to omogočili?

Namesto, da bi se vlada takoj posvetila razvojnim problemom gospodarstva, predvsem industrije, pa se je začela ukvarjati z razprodajo 15 ali 16 državnih podjetij. Nikoli ne bo mogla dokazati, da bo to sploh mogla napraviti gospodarno, še manj pa pregledno. Vse preveč je bilo nikoli pojasnjenih nepravilnost, da bi lahko pričakovali, da bo sedaj kaj bistveno drugače.

To dokazujejo že sedanji postopki o nekih skrbnih pregledih s precejšnimi stroški. Kot lahko sklepamo, vladni strokovnjaki ne poznajo primerov kako so se v Nemčiji lotili prodaje avtomobilskega giganta VW, ali pa sanacije Kruppa in še kakšne druge firme. Najbrž ni drugega poštenega postopka kot prodaja delnic državnih podjetij na borzi. Sicer res ne bi bilo kakšnega dodatnega izkupička s prevzemno premijo (kaj že to je in koliko so jih že do sedaj pokasirali?), bi pa vsaj borza to opravila strokovno in najbrž tudi (edina) pošteno.

Prodaja delnic ne bi smela biti takšna kot je bila Bajukova z NKBM, ki je omogočila neverjetne rezultate, predvsem na račun vlagateljev. Vsekakor bi se cena delnice morala določati po borznih postopkih in še to s številnimi omejitvami. Mogoče bi vsakič prodajali samo 5% delnic podjetja/banke in šele ko bi bile te prodane bi prodajali naslednjih 5 %. Tudi prodajni loti za posameznega kupca ne bi smeli presegati kakšnih 100 evrov vrednosti, pa še kakšna druga zavora bi morala spremljati prodajo. Vse s ciljem, da bi bila zagotovljena poštenost.

No, brez skrbi, politiki imajo še vedno enak interes kot pri zdravstvenem zavarovanju, TEŠ 6, kot so ga imeli pri gradnji bolnišnic, avtocest, itd. Prodajali bodo državno premoženje transparentno, zato bo pa po prodaji večje število zaposlenih čez nekaj časa izgubilo delo. Lahko nas je sram, pa tako smo bili ponosni na našo samostojnost, pa nam jo kar naprej in postopoma kradejo. Saj jo skoraj ni več.

Franci Gerbec, Kremenica