To njihovo blamažo pa »uspešno« zmanjšuje Janševa stranka sama, ki je včeraj spet uprizorila eno od svojih dobro uigranih predstav. Namesto da bi se omejili na trdne pravne argumente, so njeni poslanci (z redkimi izjemami) spet »briljirali« z nadutostjo in ošabnostjo. Še posebej sem bil ogorčen nad označevanjem skupine petih pravnikov za »plačance«. Očitek je skrajno nekulturen, pa še povsem neresen: za vseh pet se dobro ve, da so iskreno napisali to, kar res mislijo – ne zaradi plačila, takega ali drugačnega. In problem ni v tem, kaj iskreno misli teh pet pravnikov, ampak v tem, da deset ali še več najmanj enako kvalificiranih pravnikov misli precej drugače. In da je nesmiselno, da bi se sedaj prava neuki politiki prepirali o tem, katero pravno mnenje je bolj pravilno – če pa za izključitev uporabe nejasnega 9. člena zakona o poslancih zadošča že nesporno dejstvo, da so o pomenu te določbe še najboljši pravniki povsem različnih mnenj. Ustavni načeli »lex certa« ter »in dubio pro libertate« pa sta jasni. Tema za deset minut, ne za deset ur razpravljanja.
In če si tudi vladna koalicija ne bi zatiskala oči pred tem vsakomur očitnim dejstvom, bi si prihranila še eno (sicer manjšo) blamažo. V njenem zmedenem manevriranju med včerajšnjima dvema končnima (sprejetima) predlogoma se ji je tako zapletlo, da je v zadnjem predlogu zdaj zapisana tale neumnost: »Mandatno-volilna komisija predlaga Državnemu zboru, da se v primeru, če prej navedeni predlog sklepa ne bo sprejet, (...) seznani z naslednjim sklepom. Ugotovi se, da je poslanec Janez Ivan Janša s pravnomočno sodbo obsojen (...), zato mu (...) preneha mandat poslanca z današnjim dnem.« Državni zbor naj se seznani s sklepom, ki ga bo sam sprejel? No, upam, da ga ne bo – pa ne zaradi gornjega nesmisla v predlogu, ampak zato, ker bi bil globoko in očitno protiustaven.
Matevž Krivic