S samostojno Slovenijo je pa igranje z lastnino preseglo vse meje. Posebno desnica, pomladanske stranke so kar tekmovale v lastniškem preoblikovanju države. Tudi prenovitelji so se temu priključili. Vračali so nekdanjo nacionalizirano lastnino, družbeno lastnino so z zastonjkarskimi certifikati razdelili med državljane, od dojenčkov do starčkov. Zastonjkarska privatizacija je prinesla takoj nekakšne novodobne barone, vodstva podjetij so se pa znašla v velikih težavah, ker so se morali prvenstveno (tako kot pri zakonu o združenem delu z reorganizacijami) ukvarjati s certifikati in potem še z delnicami. Nato je takoj sledilo barantanje. Ker so bili certifikati (kasneje delnice) zastonjkarski, je sledilo finančno izčrpavanje, predvsem industrije, pri čemer je nesebično sodeloval celotni finančni sektor pod komando oblastnikov, politikov, ki so zatrjevali in zatrjujejo še zdaj, da za takšno slabo gospodarjenje niso nič krivi. So se pa hvalili z neko »zgodbo o uspehu«. Ukinjanje nekdanje SDK je trajalo kar nekaj let in potem je grabež postopoma zajel politiko in tiste, ki so imeli pooblastila za finančne transakcije.
Politika je razvila politično doktrino, da je država slab gospodar. Na pomembna mesta v gospodarstvu so postavljali primeren kader, ki je ob finančnem izčrpavanju podjetij (tudi zaradi prodaje delnic) zagotavljal čedalje večje podjetniške izgube. Zaradi enega zrezka so klali krave. Propadala so številna podjetja, od proizvodnje tovornjakov do proizvodnje srajc. Druga so se znašla na prodajnih policah. Postajala so poceni plen tujih vlagateljev. Pa še ni konec! Politika se kar naprej ukvarja z izmišljenim izrazoslovjem in kvaka neumnosti. Zaradi parcialnih interesov temu pritrjuje tudi cvet slovenske znanosti in s tem tudi s svoje strani prispeva k pavperizaciji prebivalstva. Spomniti se je treba na nekatere floskule, na katerih temelji politika slovenskih vlad, tudi zadnje, ki še pospešuje socialno razslojevanje države in s tem krši tudi ustavna načela.
Pomemben element samostojnega gospodarstva je finančni sistem in tega za nobeno ceno ne bi smeli prodati tujcem, pa naj bodo to banke ali zavarovalnice.
Velike luknje v še slovenskih bankah so le odraz stanja v gospodarstvu. Namesto da bi politika zastavila vse sile za zagon oziroma ozdravitev gospodarstva, predvsem industrije, se ukvarja z bankami
Vlada bi morala spremeniti gospodarsko zakonodajo. Takoj bi morala ukiniti prevzemni sistem, ki je napravil že preveč škode: Državno lastništvo v infrastrukturi bi moralo ostati stoodstotno državno, v pomembnih gospodarskih podjetjih bi morali zadržati vsaj četrtino lastnine, drugi delničarji bi morali biti z zakonom omejeni na nekaj odstotkov delnic. Torej bi moral biti poudarek na razpršenem lastništvu, tako bi ne bilo nevarnosti za: preprodaje podjetij, celo selitve v tujino, ali transferjev dobičkov v tujino V infrastrukturo ne sodijo samo železniške proge in avtoceste, ampak informacijski sistem, kot je Telekom, vendar ne s takšnim upravljanjem, ko so težke milijone zapravljali po Kosovu in Makedoniji!
Maloprodajna mreža je že v popolni lasti tujcev, kar že ima in bo imelo še hujše posledice za domače, slovenske proizvajalce. Tu bi morala politika napraviti nekaj nujnih rezov.
Najhujše pa je totalno sprenevedanje, kaj pomeni lastništvo. Politiki sicer vedo, kaj je to, se pa sprenevedajo, kot da ne bi vedeli, da je to učinkovito upravljanje. Vsak lastnik to dela za svojo korist, razen naših, ki si privoščijo DUTB, ki prodaja kreditne obveznosti slovenskih podjetij in smo s to družbo dobili še enega prodajalca podjetij – celo s slabim nadzorom.
Imeli smo neumne politike in vlade brez znanja. Sedanja kaže, da je vse to podedovala, in krši, tako kot vse prejšnje, svoja deklarirana načela. Pojdimo na volitve vsaj dvakrat na leto. Tako jim mogoče ne bomo dali možnosti za neumnosti. Ali pač?
Franci Gerbec, Kremenica
