“Računalniški izbor” mentorjev bodočim znanstvenikom

Transparentno ocenjevanje »slovenske znanstvene odličnosti« posameznika na podlagi kvantitativnih kriterijev bi do neke mere lahko bila odlična rešitev za majhen slovenski prostor, vendar žal naša družbena zavest in odgovornost nista na dovolj visokem nivoju. Točkovanje pripisuje preveliko težo manipulativnim »neznanstvenim prispevkom« in še spodbuja že tako preveč zakoreninjena neetična avtorstva in citiranja. Dokler v slovenski znanstveni sferi ne kaznujemo nepoštenosti in zlorabe moči/položaja, ni kriterija, na podlagi katerega bi lahko izbrali na znanstvenem področju najsposobnejše ljudi.

V Dnevniku dne 17. februarja prispevek z naslovom »Profesorji ostajajo brez podmladka« odlično predstavi slovenski »računalniški« izbor mentorjev mladim raziskovalcem, ki bodo svoje usposabljanje začeli konec letošnjega leta. Izbor je opravil »računalnik« izključno na podlagi točkovanja raziskovalcev! Sredstev je vse manj, zato nam res ne sme biti vseeno, kdo bo vzgajal bodoči rod znanstvenikov in kakšna je vsebina usposabljanja mladih doktorandov.

Pa si oglejmo, kaj je pri točkovanju pomembno in nekaj nenavadnih rezultatov edinstvenega »računalniškega« izbora. Naj se najprej ustavim pri podlagi za »računalniški izbor«, to je oceni »slovenske znanstvene odličnosti« posameznika (A). Na splošno je ocena A seštevek točk, pridobljenih s številom objav – A1, številom citatov – A2, in pridobljenih virov financiranja zunaj znanstvene agencije – ARRS (EU projekti, druga ministrstva, gospodarstvo) – A3. Uroš Škerl Kramberger v prispevku zelo dobro poudari problematičnost prekomerne teže neznanstvenega prispevka »zunanji viri« (ocena A3). Ta ocena je pogosto zelo podvržena manipulaciji, saj jo posamezniku dodeljuje vodja programske skupine, ki s tem dejansko določi, kako visoko se bo znanstvenik na slovenski lestvici znanstvene odličnosti uvrstil. Najvišja vrednost ocene A3 je 10 točk, število vseh možnih točk A, s katerimi se posameznik lahko uvrsti na »računalniški seznam«, je 27. Hitra analiza letošnjega seznama mentorjev pokaže, da je na njem najvišja ocena 25,86, povprečna ocena vseh izbranih 166 mentorjev je 15,10, najnižja ocena pa je 3,29 točke. Malo bolj podrobna analiza pokaže, da je kar nekaj mentorjev na seznamu zgolj na podlagi visoke vrednosti neznanstvene ocene A3, med njimi so tudi mladi mentorji, ki so doktorirali pred manj kot 10 leti in za katere veljajo nižji kriteriji. Pri posameznikih z »računalniškega« seznama »teža« ocene A3 preseže tudi 80 odstotkov!

Dolgoletne izkušnje kažejo, da je na področju naravoslovja in tehnike lahko tudi »znanstveni del« ocene A (A1 in A2) posameznika zelo problematičen. Posamezni (ne tako majhno število) vodje laboratorijev si avtorstva pripišejo zgolj na podlagi položaja/oblasti, čeprav je njihov znanstveni prispevek v posamezni publikaciji zanemarljiv, zgolj tehnične narave (prebiranje) ali celo ničen. Tudi v znanosti ljudje postanejo »pijani« od moči! Ko dodamo še manipulacijo z »razrezom« posameznih objav na več enot (prispevkov), večkratne objave rezultatov in različne nehigienične metode za povišanje citiranosti, sprevidimo, da v boju za dosego čim višje ocene A sredstva (poštenost in etika) niso važna! Katastrofa! Pri športnikih »pohlep« ustavi »dopinška« kontrola, ki pa je slovenska znanost ne pozna. Nasprotno – slovenski način izbora tovrstni pohlep le še dodatno spodbudi in nagradi.

Nič manj skrb zbujajoč ni pogled na seznam imen bodočih mentorjev, na katerem najdemo kar peščico »starost« slovenske znanosti, ki bi se po vseh pravilih morali upokojiti. Med njimi izstopa prof. dr. Vito Turk, ki mu je »računalnik« v njegovem 77. letu zaupal vzgojo novega mladega raziskovalca. Ker je izbral računalnik, smo seveda lahko pomirjeni, saj gre za predsednika Znanstvenega sveta ARRS z mandatom do 28. junija 2015.

Tudi kakovost dosedanjega mentorstva prav nič ne šteje. Na seznam se je uvrstil tudi dr. Milan Hodošček – mentor Mateja Janežiča. Ta mladi raziskovalec je sicer zelo rad službeno potoval, a v službo ni prav pogosto zahajal in je bil zato lansko leto krivdno odpuščen s Kemijskega inštituta skupaj s svojo partnerico in mamo, ki je tri leta potrjevala njuno prisotnost na delu.

Ker »računalniški izbor« očitno ni bil še povsem ustrezen, nastopi nenavadno – očem nevidno – ne več »transparentno« urejanje kandidatov. Nekaj izbrancev se namreč kljub daleč podpovprečni »računalniški oceni« na seznam doda brez zares utemeljene obrazložitve. Ocena se lahko tudi čudežno poveča (umetnostna zgodovina) ali pa se točke kandidatu neupravičeno odvzamejo (informacijska tehnologija). Če je potrebno, se »nezaželene« iz določenega raziskovalnega polja »umakne« – prestavi, da se naredi prostor za bolj »zaželene«. Med slednje sodi tudi prof. dr. Aleš Iglič, ki so ga kljub skoraj 30-letnemu znanstvenemu delovanju na področju nevrobiologije s polja »odstranili«. Pritožba je seveda možna in v zadnjem primeru tudi verjetnost pozitivne rešitve precej velika (upam!). Seveda pa je to le eden izmed načinov, kako elite s pomočjo sistemske korupcije na seznam vrinejo izbrance.

V tokratni »loteriji« za izbor mentorja nisem sodelovala. Od srca čestitam vsem, ki se jim je na seznam uspelo uvrstiti zgolj s poštenim delom. Pri ocenjevanju znanstvenih projektov, ki jih dodeljuje evropska komisija, sodelujem že 10 let. Sodelovala sem že pri ocenjevanju več sto projektov in vedno je ocena projekta temeljila predvsem na vsebini predlagane raziskave ne glede na to, ali smo ocenjevali doktorsko usposabljanje (ITN projekte), podoktorske projekte posameznikov ali pa »velike« projekte vrednosti več kot 10 milijonov evrov. Nepojmljivo je dejstvo, da na podlagi edinstvenega slovenskega ocenjevanja s seznama izpade celo izr. prof. dr. Nedjeljka Žagar, prva in edina dobitnica prestižnega ERC (European Research Council) projekta v slovenskem prostoru, ki je namenjen spodbujanju kariere najbolj obetajočih mladih kadrov v evropskem prostoru. Treba je dodati, da je dr. Nedjeljka Žagar uspešna mentorica štirim doktorandom na Univerzi v Ljubljani, ki niso financirani s sredstvi ARRS.