Privatizacija preostalih podjetij v pretežno državni lasti, ki je sedaj vroča tema, ni nikakršen problem, če se bodo lastninila podjetja, ki brez strateškega partnerja ne morejo preživeti na trgu. Torej lastninjenje po kmečki pameti, po slovensko, ne po evropsko, saj bi Evropa rada videla, da prodamo le zlate kure, ki prinašajo zlata jajca, drugo jih ne zanima. Noben dosežek ni poceni prodajati perspektivnih in pozitivno stoječih podjetij (Aerodrom, Telekom, Luka Koper, zavarovalnice…), ampak bo dosežek, da bomo prodali podjetja, ki imajo sicer težave iz preteklosti, a veliko zaposlenih in imajo dobičkonosna naročila (Mura, Cimos…) in so torej perspektivna. Ne pozabimo brezumne prodaje Slovenske industrije jekla in Leka (za več sto podobnih primerov javnost sploh ne ve), ki sta nakupno ceno povrnila kupcu v nekaj letih in ob prodaji nista bila v težavah: zaradi drobtinic koristi posameznikom smo bili ob družbeno bogastvo in ob dolgoročno črpanje dobičkov iz teh podjetij. Torej sploh ni vprašanje, ali lastniniti ali ne, ampak kaj in kako.

Pretiravanje nekaterih medijev, da predstavlja začasno ustavljena prodaja nekaterih dobrih podjetij veliko finančno škodo, je nesmiselna, saj če so podjetja dobra, se bodo kupci vedno našli, pa tudi počakali bodo, najslabši kupci pa so finančne korporacije, ki ne prinašajo dodane vrednosti, saj finančni skladi kupujejo le zato, da bi dražje prodali ali črpali dobičke. Tudi vrednost prodaje teh aktualnih podjetij je marginalnega pomena, saj je zelo majhna v primerjavi z našimi dolgovi. Prodaja podjetij, pa čeprav le za en evro, je smiselna in pomembna le zato, da bodo ta podjetja v bodoče sploh delovala, zaposlovala in ustvarjala dobičke.

O tem vprašanju se neustrezno opredeljuje tudi Združena levica, ki je sicer uspešno kopirala in prodala politični program, ki sem ga napisal še za prejšnje volitve, a ga ni kopirala ali prebrala v celoti, kajti »levica« pozablja na bistvene elemente naprednega, socialno, okoljsko in ekonomsko vzdržnega ter poštenega razvoja, ki poleg okoljskih novih delovnih mest zajema tudi socialno podjetništvo, družbene kooperative, pa mikromodele socialno in ekonomsko uspešnih okolij brez nezaposlenosti in brez stanovanjskih problemov, denimo po zgledu iz Španije… Gre za realno uresničljive in legalne projekte, ki utirajo pot v nov družbeni in ekonomski sistem, ki ga pričakuje večina občanov, demagogija o krivičnem kapitalizmu ni nič novega in ničesar ne rešuje.

Levica, če ta obstaja, bi tudi morala kot prvo zahtevati zakon o ukinitvi zastaralnega roka vseh postopkov, ki se lotevajo pregona oškodovanj družbene lastnine, ki se je dogajala po osamosvojitvi, saj moramo vedeti, da je glavnina družbenega premoženja že bila pokradena in poskrita in se sedaj z zastaralnimi roki za pregon uspešno legalizira.

Bojko Jerman, Dol pri Ljubljani