1. Gospod, imenoval ga bom kar n.n., je 28. avgusta 2013 naročil in v celoti plačal za novo vozilo toyota v AC Lovše na Rodici pri Domžalah. Kar naprej so se vrstili neki izgovori, zakaj še ne more prevzeti svojega vozila, in nekako po štirinajstih dneh se mi je zazdelo pri vsem skupaj nekaj sumljivega. Ker sem bil tudi jaz s svojo dejavnostjo vezan na gospoda n.n., sem poklical na Toyoto Adrio in poskušal dobiti podatek, ali in kdaj je bila narejena homologacija za to vozilo. Do tega podatka nikakor nisem mogel priti, pa tudi ne do direktorja g. Mauka. Uspelo mi je zgolj prek e-pošte komunicirati z njegovim tiskovnim predstavnikom Jernejem Bolko, ki pa mi tudi ni sporočil nič konkretnega, kljub dejstvu, da sem jih hotel opozoriti na čuden način poslovanja njihovega »dilerja« AC Lovše. Po tej moji intervenciji se je zadeva sicer začela odvijati v korist g. n.n., saj mu je po treh tednih od plačila končno uspelo priti do svojega vozila. Uspelo pa mi je ugotoviti, da AC Lovše ni plačal vozila Toyoti Adrii, ti pa posledično niso dali homologacije. Čestitke AC Lovše in Toyoti Adrii, da si v teh časih, ko je tako padla prodaja novih vozil, vse to privoščijo.
2. Letos poleti sem govoril z nekom na Peugeotu Slovenija in tedaj sem se spomnil, kako mi je zelo zaposlen prijatelj privatnik, ki ima dva avta peugeota partnerja, pred časom potožil, da mu eden izmed njiju vsake toliko časa izgublja moč. Oba avta pa sta še v garanciji. Kljub dejstvu, da ga je peljal na servis v Avto hišo Vič, niso naredili nič drugega, kot da so mu svetovali, da naj na vsako drugo polnjenje rezervoarja v rezervoar vlije neki dodatek, ki stane okoli 15 evrov. Halo! Začel je razmišljati o zamenjavi obeh vozil, ki pa zagotovo ne bosta več peugeota, saj ni zadovoljen niti z vozilom niti z njihovim pooblaščenim serviserjem. Želel sem direktorja, da ga opozorim na neprimerno ravnanje njihovega pooblaščenega serviserja, a tudi do njega nisem mogel, pač pa sem dobil njihovo tiskovno predstavnico Nino Selan. Ko sem ji pojasnil, zakaj želim direktorja, mi je rekla, da naj jo moj prijatelj sam pokliče. Lahko pa tudi jaz to urejam v njegovem imenu z notarsko overjenim pooblastilom. Če bi bila prava oseba na pravem mestu, bi me prosila za njegovo številko in bi ga poklicala, ne pa da on kliče njo, kar sem ji tudi povedal, pa je tudi slučajno ni nič ganilo. In tako sva zaključila. Povedal pa sem ji, da bo lahko o tem prej ali slej brala tudi v časopisu, kot še mnogi drugi.
3. Imel sem tri Yamahine skuterje v preteklosti. S tretjim sem letos poleti naredil totalko, pa ne po svoji krivdi. Zaradi uveljavljanja odškodnine od zavarovalnice, kjer je bil zavarovan povzročitelj, sem potreboval vrednost skuterja brez jesenskega popusta, s kakršnim sem ga kupil. Žal ne vem, katerega prodajalca sem tedaj dobil, in ko sem mu pojasnil, kaj in zakaj potrebujem, mi je najprej priredil predavanje o tem, kako je povsem pravilno, da mi bo zavarovalnica plačala odškodnino na osnovi računa s popustom. Povedal sem mu, da me ne zanima njegovo mnenje, ki je popolnoma napačno, pač pa naj mi posreduje veljavni cenik iz leta 2012 brez jesenskih popustov. Naslednja dva dni, to je 11. in 12. julija lani, sem se prek telefona in e-pošte pošteno dajal z g. Vegljem. Zatrjeval mi je, da tega cenika nimajo več. Moral sem mu zagroziti s tržno in davčno inšpekcijo, saj so dolžni 10 let hraniti vso poslovno dokumentacijo, da sem končno dobil veljavni cenik. Naj povem, da sem kar nekajkrat hotel direktorja, a je bil menda vedno odsoten. Povedal sem mu tudi, da zaradi tega njihovega kompliciranja zagotovo ne kupim več Yamahinega skuterja. Kupil sem Hondinega.
4. Več let sem bil član Zveze potrošnikov Slovenije (ZPS), zato sem tudi prejemal njihovo revijo. V eni od lanskih številk sem zasledil članek z mojega področja dejavnosti s kar nekaj zavajajočimi netočnostmi, na kar sem želel opozoriti direktorico Bredo Kutin. Hkrati sem jo želel opozoriti še na neko zadevo, podobno goljufanju NLB z obrestmi pred leti, ki tudi zadeva mnogo ljudi. Seveda do Brede Kutin nisem mogel nikakor priti, saj kdo pa sem, dovoljeno mi je biti zgolj njihov član ter plačevati članarino. Ko se je iztekla moja letna članarina, sem odpovedal članstvo v tej organizaciji. Ko pa sem letos prebral v dnevnem časopisju, kako je ZPS dobila od gospodarskega ministrstva že nekaj let mimo razpisa po več kot dvesto tisoč evrov, mi je bilo povsem jasno, zakaj se lahko tako obnaša. Ni se jim treba truditi za članstvo. Trdno sem prepričan, da bo tudi za ZPS prišel čas, ko se bodo morali boriti za vsakega člana.
Vsi zgoraj navedeni direktorji in še marsikdo morda še ne vedo, da so že pred leti delali raziskavo trga ter ugotovili, da zadovoljen kupec pove samo trem, nezadovoljen pa kar desetim. Prej ko se boste tega zavedli, boljše bo za vas.
Janez Zupan, Domžale
