Kdaj pa? Morda takrat, ko bo deček izgubil glavo? Varstvo otroka prepušča kar dečkovi mami, ki naj straži pred vrati razreda (si to sploh lahko predstavljate?), in po vsem, kar se je zgodilo, si upa še trditi, da dečkova mama pretirava. Ob izjavi, da »ni nujno, da je modrice dobil od sošolcev, saj se je lahko udaril tudi v mizo«, pa mi gre na bruhanje.

Nadalje, svojo (ne)sposobnost opravičuje tako, da odgovornost zvrača na druge: odgovorni so starši, vzgoja, geni in učitelji. Zato je zanj edina logična rešitev – prešolanje. S tem naj se torej ukvarjajo drugi, saj krivda ni na njegovi (ravnateljevi) strani.

Ravnatelj tudi pravi, da je mamo ves čas opozarjal, da je otrok prišel v problematičen razred. Na tak način se je, kot že kdaj prej, skušal le izogniti odgovornosti. Toda njegova »neodgovornost« dobiva nove razsežnosti, ki so zelo nevarne, saj temeljijo na sovraštvu do Drugega. Dobro vemo, kdo so problematični Drugi v odnosu do »slovenstva«: Bosanci, čefurji, cigani itn.

Za kaj pravzaprav gre? V bistvu gre za to, da namenoma ne reagiraš in da »problematičen razred« izrabiš za to, da se izloči nezaželeni člen. Sploh ni nujno, da nasilje prihaja od avtoritete, saj avtoriteta za to izrabi drugega, ko mu (na primer otrokom iz problematičnega razreda ali pa pripadnikom lokalne skupnosti) dovoljuje, da počne, kar počne, ker z njim simpatizira in tako sledi svoji ideološki (fašistični) drži.

Treba bi bilo ugotoviti, koliko takšnih primerov se je zgodilo v slovenskih šolah in koliko družin je bilo prisiljenih oditi (prisiljeno preseljevanje in ponovno naseljevanje – Umsiedlung – je bilo orodje v rokah nacistov, ki so na tak način odstranjevali Jude iz svoje družbe).

Poleg ravnatelja in učiteljice, ki je omenjena v članku, so za vse, kar se dogaja v času, ki ga učenci preživljajo v šoli, odgovorni tudi drugi učitelji, ki pa so očitno gluhi in slepi za vse, kar se dogaja med otroki. Kaže, da so učitelji v Desklah zgolj trobila državnih učnih programov in nič več kot to.

Sprašujem se, kje je obtičala pedagogika. Na koncu bi opozoril še na diskurz, ki je bil uporabljen v primeru zlorabljenega fanta. Že samo označevalci, kot so »priseljeni fant«, »priseljenec« in podobni, napeljujejo na to, da gre za nasilje nad otrokom, ker prihaja od drugod. Problem ni samo v tem, da se nad otrokom znaša zato, ker prihaja od drugod in je zato drugačen, temveč v netoleranci in šovinizmu družbe/skupnosti, v katero je fant vstopil.

Aljoša Dujmić, Ljubljana