Prepočasni v prometu

Dinamika je v prometu zelo pomemben element, kateremu morajo tudi v šolah vožnje posvečati veliko pozornosti. Argumentirano iz lastnih izkušenj lahko zagotovim, da kandidat, ki ne obvlada tega elementa vožnje, ne bo uspešno opravil vozniškega izpita!

V članku dr. Petrovac piše o stvareh in primerih, ki z dinamiko vožnje nimajo neposredne povezave, veliko pa imajo skupnega z drugim zelo pomembnim elementom varne vožnje: predvidevanjem. Temu elementu dajo veliko premajhen pomen že šole vožnje, ki iz kandidatov za voznike vse prevečkrat delajo robote, ki na izpitni vožnji pogledajo, ker morajo pogledati, ustavijo, ker morajo ustaviti… Brez pojasnila, zakaj morajo vse to izvajati. Tukaj moram stopiti v bran učiteljem vožnje, ker je naša prometna zakonodaja toga, ne dopušča kreativnosti, striktno zahteva spoštovanje omejitve hitrosti, ne glede na kraj, kjer je taka omejitev zahtevana.

Poudaril bi samo primer avtobusne postaje zunaj naseljenega kraja, kjer je preglednost odlična, nikjer »žive duše«, hitrost pa je striktno z znakom omejena na 60 km/h. Kako naj učitelj vožnje učencu utemelji to omejitev? Naj mu reče, da je možno, da mu pešec »pade z neba« pred avto?

Vozniki v svojem bistvu nismo bedaki, zato znamo hitrost vožnje prilagoditi razmeram in stanju na cesti. Zato je nepotrebno, da se znotraj generalne omejitve v takem obsegu še dodatno omejuje hitrost. Če v omenjenem primeru hitrost vožnje ne bi bila omejena na 60 km/h, bi učitelj svojemu učencu lahko dejal: »Vidiš, če na omenjeni postaji stoji avtobus, ob njem gruča ljudi, boš s svojim predvidevanjem prilagodil hitrost vožnje v takem obsegu, da boš lahko s svojo hitrostjo v vsakem primeru preprečil nalet na neprevidnega pešca. To pa pomeni bistveno manjšo hitrost, kot pa je 60 km/h. Tak nasvet bi padel na plodna tla bodočega voznika, ne pa neki »fantomski pešci«, ki pritečejo pred vozilo »od nikoder«.

Sicer pa se dr. Petrovac v svojem članku, morda nehote uvrsti med dirkače, ko ugotavlja: »Slabi dve tisočinki kršitev gresta na račun počasnosti. Vse drugo smo dirkači.« Verjamem, da so dr. Petrovac kakor tudi veliko 83.000 kršiteljev odgovorni vozniki, ki so vozili s prilagojeno hitrostjo, prekoračili pa največjo dovoljeno. O smiselnosti postavitve takih omejitev, ki proizvajajo tako množico kršiteljev, pa nima smisla razpravljati, ker državi in občinam prinašajo prevelike dobičke, da bi se jim odrekli.

Še nekaj besed o tako imenovanih počasnežih. Nesporno so moteči udeleženci v prometu, vendar so AVP in posamezne šole vožnje organizirale nekaj odmevnih prireditev, ki so bile namenjene ravno takim voznikom. Smatram, da je to prava pot za pomoč voznikom, ki zaradi različnih razlogov niso dorasli sodobnemu prometu.

Vsi skupaj pa se moramo zavedati, da ni hitrost tista, ki ubija, ubija neprilagojena hitrost.

Zato se ne strinjam z gospodom Poličem in zato se pridružujem tistim, po dr. Petrovcu zaverovanim dinamičnim voznikom. Po 40 aktivnih letih za volanom to z vso odgovornostjo trdim.