Vaš cenjeni časopis je 29. avgusta 2013 bralce obvestil, da Celjana Uroša Ribiča, ki je bil zaradi sodelovanja v ropu obsojen na štiri leta zapora in sam skrbi za štiri mladoletne otroke, predsednik države ni pomilostil. Ribič je za časopis izjavil: »Tako sem razočaran, da sploh ne vem, kaj naj rečem. To je strašna novica. Na tihem sem ves čas upal, da me bodo pomilostili, ne zaradi sebe, temveč zaradi otrok, ki jih bo ločitev dokončno zlomila.«
Nimam namena moralizirati o odločitvi predsednika države, zakaj ni pomilostil očeta štirih mladoletnih otrok, temveč opozoriti na nekatera možna izigravanja odložitve prestajanja zaporne kazni, tudi do zastaranja.
Pred kakšnimi 20 leti bi moral na prestajanje zaporne kazni treh let oditi kriminalistični tehnik, ki so ga lastni kolegi kriminalisti aretirali zato, ker je kradel državljanom, ki so na policijo prijavili na primer vlom v stanovanje. V skladu s kriminalistično stroko ima pomembno vlogo kriminalistični tehnik, ki praviloma prvi vstopi v vlomljeno stanovanje z namenom, da fotografsko dokumentira stanje in zavaruje razne sledove kaznivega dejanja, na primer prstne sledi, sledi obuval, možne sledi DNK in podobno. In ta naš kriminalistični tehnik je v okviru svoje službe kar nekaj let kradel iz že vlomljenih stanovanj vse tisto, kar niso odnesli vlomilci, predvsem denar, zlatnino in takrat še posebej aktualno blago – bianko čeke. Prav na unovčevanju čekov, ki jih je s svojo pisavo kasneje izpolnil, smo mu z grafoskopsko preiskavo dokazali njegovo kriminalno dejavnost.
Res je naš nekdanji kolega »presedel« v preiskovalnem zaporu kakšna dva ali tri mesece, ko bi moral oditi na prestajanje celotne kazni, pa se je zataknilo. Sodišču je namreč dostavil strokovno mnenje znanega slovenskega psihiatra, da ni sposoben za prestajanje kazni zapora, ker ima menda hudo depresijo, povezano z močnimi samomorilnimi nagnjenji. In sodišče ga nikoli ni napotilo na prestajanje kazni, saj mu očitno samomor še danes blodi po glavi, razen če se mu je stanje popravilo s tistim dnem, ko je kazen zastarala.
V resnici pa našega zaprtega kolega v preiskovalnem zaporu niso obhajale samomorilne, ampak morilske misli. Tako je enega od sozapornikov celo angažiral, naj za 20.000 mark najde morilca, ki bo »pospravil« takratnega šefa kranjskih kriminalistov, ki je bistveno pripomogel k njegovi aretaciji.
Država se je torej ustrašila, da ne bi po njeni krivdi kdo namesto v arestu pristal v onostranstvu. K temu lahko dodamo laično ugotovitev, da najbrž marsikomu, ki se mora iz svetlega dne svobode za več let preseliti v morečo sivino zaporske celice, po glavi rojijo misli o koncu življenja. Gotovo bi temu pritrdila večina zapornikov na Dobu. Me pa čudi, da podobnega »recepta« niso uporabili odvetniki pri svojih obsojenih klientih, znanih iz slovenskih tranzicijsko-tajkunskih-političnih zgodb. Mogoče pa še bodo?!
Če pogledamo naš zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS), lahko ugotovimo, da v 24. členu določa, kdaj se sme kazen odložiti, in sicer: »Obsojencu, ki je na prostosti, se sme odložiti izvršitev zapora, če zaradi hujše bolezni ni zmožen nastopiti kazni. Kazen se odloži, dokler traja bolezen.« Torej, dokler si depresiven in imaš samomorilne misli, ne greš »sedet«. Ob tem pa je zanimivo, da je novela ZIKS 1C dopolnila omenjena določila s tem, da zdravstveno stanje obsojenca »ugotavlja posebna zdravniška komisija, ki jo imenuje minister za pravosodje«. Z novelo ZIKS 1D pa je bilo manj kot po letu dni določilo o tej zdravniški komisiji črtano.
Ne vem, kaj bo storil Uroš Ribič. Mogoče se bo napotil do kakšnega psihiatra, še prej pa bo kot vzorec za izogibanje kazni iz arhivov kranjskega okrožnega sodišča poskušal dobiti v tej zgodbi omenjeno psihiatrično mnenje? Očitno Ribič pri legalnih poskusih odložitve zapora dela napako, kajti kot hudo kolateralno škodo omenja svoje otroke. Razbita družina (jasno, da po Ribičevi krivdi) očitno ne predstavlja življenjskega in pravnega problema, zato mogoče lahko postane problem on in njegovo bolezensko (suicidno?) stanje.
Na koncu nam ostaja samo še odgovor na vprašanje, povezano z zgornjimi Kirstovimi besedami, ali pri nas resnično deluje pravna država ali pa nam samo posredujejo iluzijo o pravičnosti? Vsak naj si odgovori kar sam.
Jakob Demšar, predsednik Društva kriminalistov Slovenije
