Pravniki in pravna država

Tako družba potrebuje le še represivne organe, ki bodo pazili, da se bodo ta pravila spoštovala, da se bo delalo po njih. Zaradi delitve oblasti so pravniki izoblikovanje teh pravil večidel prepustili politiki, sami pa so se zadovoljili z vlogo psov čuvajev obstoječega političnega sistema oziroma (političnih) oblastnikov v obstoječem družbenopolitičnem sistemu.

Le malokateri ceh ima toliko možnosti spoznavati podrobno strukturo pravnega sistema in njegovo invalidnost v vsakdanjem življenju. Pa vendar se sme reči, da zaradi pravniško togo lesenega dojemanja delitve oblasti pravnikom »dol visi« takšna luknjasta, pomanjkljiva, neživljenjska, nesmiselna, sama sebi nasprotujoča, nekonsistentna in logično nevzdržna zakonodaja (čudovito ilustrirana s fenomenalnim Kavljem 22). Dokazujejo, da so samo ljudje. Pripravljeni so stavkati za višje plače enako kakor kakšni fizični delavci, ne pa recimo, če se zakonodajalec požvižga na predloge nujnih sprememb zakonodaje, ki bi pravni sistem izpopolnile v zgoraj opisani smeri.

Še več: ob rojevanju države leta 1991 so »frišne« parlamentarce prepričali, da so kot oblastniki premalo plačani. Več jim je bilo do tega, da poskrbijo za svoje denarnice, kot da bi pomagali zgraditi pravno državo. Tako so lobirali za višje plače in s tem sprožili plaz, začaran krog pritiskov na plače, ki se še do danes ni končal, sledili so jim zdravniški, temu šolniški in še kakšen ceh. Nato pa spet pravniški in tako naprej v spirali, ki jo je ponesrečeno poskušal ustaviti Virant. In naredil še več škode.

Daleč največja posledica te človeške pritlehnosti pa je, da so vso pozornost preusmerili na »to, kar mi pripada«, nič pa na ustvarjanje. Naravna lastnost človeka je, da je že tako ali tako obrnjen vase, da je občutljiv na to, kaj dobi.

Tako so nov veter v jadra dali jugomantri »nihče me ne more plačati tako malo, kolikor malo lahko delam«, istočasno pa spodbudili človekovo prirojeno »več ko ima, več hoče imeti«. Kar pa je eden naglavnih grehov: pohlep.  Ker smo tako rekoč na dnu, je skrajni čas, da vsak položi račune za svoje (ne)opravljeno ali površno opravljeno delo.

Zato sprašujemo vse pravnike, tako posameznike kot izobraževalne ustanove, ki pravnike izobražujejo, pa tudi vsa mogoča združenja pravnikov, kaj so storili, da ne bi prihajalo do tako hude zlorabe prava. Ta se kaže po eni strani v nikakršnem ugledu tega ceha med ljudmi, po drugi pa v poplavi tožarjenj vsega in vsakogar proti vsemu in vsakomur. Neustrezna ali nikakršna odzivnost je zaskrbljujoča. Pravo ima vendar veliko zgodovinsko odgovornost in je zato kot stroka soodgovorno za vse narobe in zlonamerno sklenjene pravne posle, ki so omogočili krajo družbenega premoženja, za zgodovinski rop države in za nespoštovanje prava. Kot del civilne družbe sprašujemo pravnike, ali so sposobni strokovno vzeti v roke pravo in ga spraviti v normalen tek? Gre vendar za zgodovinsko priložnost te stroke. Jo bodo znali izkoristiti?!