Tudi zakon o državni upravi je glede pristojnosti jasen. V poglavju, ki opredeljuje upravne naloge, med drugim določa, da uprava za vlado pripravlja predloge zakonov, podzakonskih predpisov in drugih aktov ter druga gradiva in zagotavlja drugo strokovno pomoč pri oblikovanju politik (8. člen, sodelovanje pri oblikovanju politik), pa tudi, da uprava na podlagi in v okviru zakonov, drugih predpisov in državnega proračuna spodbuja oziroma usmerja družbeni razvoj (12. člen, razvojne naloge). V poglavju o upravnih organih in nosilcih javnih pooblastil pa določa, da upravne naloge opravljajo ministrstva, organi v njihovi sestavi in upravne enote (14. člen, upravni organi). V zakonu o državni upravi ni niti ene besede o političnih strankah in koalicijski pogodbi!
O čem se torej politične stranke, ki so na zadnjih volitvah prestopile parlamentarni prag, kot tudi ob priliki vseh preteklih državnozborskih volitev, pogajajo in kaj si prilaščajo? V preteklih letih je več avtorjev pisalo ali se kako drugače opredeljevalo glede »ugrabitve države«. Očitno je tudi, da se politične stranke in vlade že lep čas trudijo, da bi državna uprava postala vitka (tako imenovana vitka država) in s tem opravilno omejeno sposobna. Že leta se namreč zmanjšuje število zaposlenih v državni upravi, število upravnih nalog in njihova zahtevnost pa se zelo povečujeta. Resda zaradi predpisov Evropske unije, ki jih številni organi v Sloveniji niti ne poznajo ali jih upoštevajo le omejeno, vendar so ti tudi naši predpisi in njihovo izvajanje sodi v okvir pravne države. Nekako bi se še dalo razumeti, da vitka država lahko obstaja, če bi v državni upravi zaposlovali le ustrezno izobražene, usposobljene in izkušene kadre, pa ni tako.
Ali o našem jutri in o prihodnosti naših otrok res mora odločati nekaj sekretarjev političnih strank in lobijev, ki podpirajo te stranke in pretežno parazitirajo na javnih dobrinah? Civilna družba in kritični posamezniki morajo biti pozorni na povolilne strankarske kupčije in oblikovanje politik, ki lahko našo državo, nas tako kot državljane in človeška bitja pripeljejo na obrobje sodobne evropske civilizacije.
Menim tudi, da nas izkušnje učijo, da našim političnim strankam in njihovemu strokovnemu aparatu ne moremo pripisovati kompetenc za kreiranje državnih politik. Zato pozivam vodje političnih strank, da v koalicijsko pogodbo zapišejo le to, kar je v pristojnosti političnih strank ter njihovih bodočih državnih sekretarjev in ministrov. Vse drugo naj prepustijo državni upravi, od nje pa naj zahtevajo učinkovitost in ciljno usmerjenost v uresničevanje javnega interesa in javne koristi. Vse drugo je politična sfera, s katero edino naj se ukvarjajo.
Jožef Slana, Ljubljana