Pod svobodnim soncem

Pri Charlie Hebdo so si vzeli preveč svobode, ker so mislili, da so pri tem nedotakljivi. Napadalci pa so si v zameno spet vzeli preveč svobode kot odgovor na poseg v njihovo svobodo glede neupodabljanja verskih likov. Posledično je veliko ljudi izgubilo vso svobodo (smrt). Če si vsi ti, tako žrtve kot napadalci, ne bi jemali toliko svobode, bi je še zmeraj nekaj imeli, tako pa je tok dogodkov sledil zgornji tezi.

Treba je živeti tako, da s svojo svobodo ne posegamo v svobodo drugega. Kadar je svobode preveč, ta samo sebe krati – negativna povratna zanka. Potrebujemo torej subjektivna pravila o določenem omejevanju svobode, ki bodo maksimirala količino svobode, ki si jo še lahko jemljemo, preden ta začne kratiti samo sebe.

Svet in Francija sta skočila pokonci, ker se je prvič zgodilo, da se je nekdo uprl pretiranemu jemanju svobode s pretiranim jemanjem svobode.

Kaj je torej sploh svoboda?

Ali je svoboda, da lahko, zaščiten kot kočevski medved, zaradi nedotakljivosti države, kjer prebivam (EU, ZDA...), počnem, kar se mi zahoče, ali pa je svoboda, da lahko počnem, kar se mi zahoče, ter imam realno priložnost odbraniti napad nekoga, ki sem mu hote ali nehote posegel v svobodo?

Menim, da je slednje pravilna definicija svobode, kakršne smo deležni danes.

Predstavljajte si tovrsten satirični časopis v Izraelu, kjer bi si na tak način jemali svobodo glede upodabljanja Tore, ali pa nekoga po imenu Charlie Hebdo, ki bi šel na Trg bana Jelačiča, se tam ponečedil in skandiral: »Tu je Srbija.« Se Charliju pri takem početju ne bi nič zgodilo? Časopis Charlie Hebdo izhaja v državi, kjer je veliko muslimanov. Že samo zaradi statistike je nujno, da bo med njimi tudi določen odstotek ekstremistov. Uslužbenci časopisa so storili natančno to, kar je storil moj fiktivni Charlie v Zagrebu.

Za pretirano svobodo se zmeraj plača cena, ne vem, zakaj se svet temu tako čudi?!