Po poletju

Se vam toži po poletju? Meni prav nič. Po nasvetu našega konsenz predsednika sem si ga naslikal… Bolje to kakor nič. In je edini predsednikov nasvet, ki se mi zdi vsaj malo smiseln, ker me od ostalih leporečnih stavkov boli glava. Tudi povolilna golažijada povzroča vsaj prebavne motnje, če že ne glavobolov. V polovični nasmešek lovim vtise nategnjenih sodržavljanov. Nasmehi so se skisali kakor mleko, a kislo mleko je za razliko od skisanih nasmeškov vsaj užitno. Moj narod je pač tragikomičen. Čakajoč Godota ali mesijo, tako nekako ob vsakih volitvah. Narod, ki presega samega Jezusa. On je nastavil levo in desno lice, mi pa nastavljamo vse dele telesa, da smo docela razdrapani. In še bomo razdrapani. Šolski primer mazohizma. Kaj bi z nami delal markiz de Sade, si lahko zgolj predstavljam v svojih zlobnih mokrih sanjah.

A če se vrnem k (»ne«)poletju, moram priznati, da mi je godilo, ker slabo prenašam vročino in po svoji čudni navadi ljubim poletne nevihte, strele, razjarjeno nebo. Magično. Začinjeno s čarovnijo in bo kar držala tista, ko mi je nekoč neka stara ciganka rekla, da sem bil v prejšnjem življenju čarovnica in da te pretekle čarovniške kovčke iz prejšnjih življenj vztrajno vlečem za seboj. Naužil sem se gozdov in travnikov. Naužil sem se rož, ki se spreminjajo v likerje, tinkture, mazila, čaje. Uživam v naravnih prelestih. Vedno. A oko zapazi tudi bolesti. Po žledolomu je teh bolesti ogromno. Služb ni, drevesa mrtva leže po krajini in nihče nič. Tako opevani utekočinjeni kmetijski, okoljski in ne vem še kakšen minister Židan ni nič naredil, da bi se drevesna bolest sanirala. Že res, da je trohnenje lesa dobro za zemljo, a tega lesa je toliko, da ne bo strohnel še nekaj desetletij. Vsaj konsenz predsednika bi lahko Židan obvestil o novi možnosti popoldanskega dela, ker naš predsednik pač obvlada vse – od kidanja gnoja do pobiranja smeti – in verjetno mu tudi spravljanje lesa ne bi delalo težav. A po stari slovenski navadi seveda nihče nič. In Židan bo verjetno obdržal resor, ker se je SD v nastajajoči koaliciji ponovno prislinila h koritu. Kakor Karl. Toliko o novih obrazih. Ko sem včeraj prebral, da bo finančni minister postal dr. Dušan Mramor, me je zares minilo. Ker ne maram laži, a dandanes (že) vem, da človeški rod najlažje operira ravno z lažjo, ker je resnica (večkrat) (pre)boleča. A bolje boleča resnica kakor utopična laž. Kakor za koga. Za narod, ki presega samega Jezusa, očitno ne. Mi bi še s križem vred poleteli v nebo, če bi bil veter ugoden.

In tako mineva poletje ter se preveša v jesen. Listje bo dobilo drugačne barvne odtenke in spremenilo svojo površino in vsebino, ker gre v koraku z naravnimi procesi. Na nočni omarici imam Zaratustro. Kakor imajo kristjani Biblijo, imam jaz Nietzscheja. Ne razočara me. In njegov besednjak – neprecenljiv, zato večkrat pravim, da je bolj kakor filozofski – literaren. O čem piše gospod filozof? O večnem vračanju enakega. Pa smo spet tam. Koliko časa še? A ne bodimo tako namrgodeni, ker piše tudi o prevrednotenju vseh vrednot, ki je prvi pogoj za spremembo. Skrbi me zgolj to, da te besede tako radi uporabljajo naši politiki, ki o vrednotah pač nimajo pojma.

Tomaž Tomše, Brežice