Ampak kmalu sem moral kar malo podvomiti o vaši radoživosti, čeprav mi je bil vaš kuža še vedno simpatičen. Nisem prav verjel, da ste kar malo zaljubljeni v »sebi lastne upokojence«. Med njimi sem bil že takrat tudi sam invalidski penzionist – nalomljen od vseh dobrot minulega zastonjkarskega dela za kulturo in družbenokoristnega dela. Zdaj smo tu, vaši smo. Več nas bo, več bo glasov. A ja! Ali se nam boste kaj kmalu pridružili?
Dajte no, gospod Erjavec! Te dni ste vi sami sneli masko. Multipraktik. Tekač na kratke proge, vseeno v čigavem dresu. Da le ima žepe do komolcev. Pa da ni preveč martra. Žvenketanje cekinov je ta pravo...
O, pa imate še družbo. Ne samo tisto v hlačah, tudi v kiklah. Pogojevanje in nenadomestljivost sta postala pri vas državniška praksa. Zato smo tam, kjer smo! Ali se na vrhu ne bojite brezposelnosti? Ne? Ne vem, kako to, da ne veste, da imajo ljudje (plebs) oči na pecljih. Jim pa ne rastejo oslovski uhlji v neslutene velikosti... Imajo tudi jezik in – pesti!
Povejte to še onim tam zgoraj. Lahko tudi pozneje, saj se menda ne bojite brezposelnosti – tam spodaj!
P.S.: Nekoč sem videl nekaj vaših slik. Konji. Rekel sem: dobro! Veste, se pa težko kaj proda... danes. Če nimaš tet, pa sploh ne.
Jože Centa Ljubljana
