Pismo ministrstvu za zdravje, ZZZS in zdravniški zbornici

1. Pred štirimi leti sem dobil hernijo diskusa, katere posledica je bila, da sem komaj hodil, in še to zelo kratke razdalje. Grem na pregled k ortopedu v UKC, ki me pošlje na rentgen in na osnovi rentgenske slike zaključi, da mi ni nič, in mi svetuje, da naj grem domov, se uležem ter jem analgetike, bolečine pa so bile neznosne. Ko to povem svoji osebni zdravnici, me ta pošlje v nevrološko ambulanto. Ko tam s pregledom ugotovijo resnost mojega zdravstvenega stanja, me takoj hospitalizirajo in naslednjih 10 dni ležim na stari Nevrološki kliniki in čakam na pregled z magnetno resonanco. Hospitalizirali pa so me samo zato, da bom hitreje pregledan na magnetni resonanci, kot so mi pojasnili. Po tem pregledu sem naslednja dva dneva čakal kirurga iz kliničnega centra, da je pregledal izvide in mi povedal, da je operacija neizbežna. Do dneva operacije sem bil premeščen v UKC, ta naj bi bila čez teden dni, do tedaj pa se mi je stanje zelo izboljšalo, zato se nisem odločil za operativni poseg. Sem se pa čez čas obrnil na predstojnika Ortopedske klinike ter ga seznanil s postopkom njihovega zdravnika. Prosil me je, da mu pošljem zdravniške izvide po telefaksu. Rečeno, storjeno. Čez 20 minut me je predstojnik Ortopedske klinike poklical po telefonu ter mi povedal, da za njih nisem bil primer za operativni poseg, saj oni operirajo samo tiste, ki imajo problem z vodo ali blatom. Mi je pa rekel, da bi mi moral njihov zdravnik narediti vsaj protibolečinsko terapijo. Tako sva zaključila.

2. A glej ga zlomka, čez dobro leto se mi zopet zgodi hernija diskusa na sosednjem vretencu. Odidem v ortopedsko ambulanto, kjer pa naletim na istega zdravnika, ki ga pred pregledom seznanim z nadaljevanjem zgodbe prve hernije diskusa po njegovi napačni odločitvi na osnovi rentgenske slike. Citiram mu tudi besede njegovega predstojnika o protibolečinski terapiji. Po pregledu mi predlaga, da najprej poskusiva s kombinacijo nekih injekcij in analgetikov, če pa ne bom mogel zdržati, naj se kateri koli četrtek oglasim v njegovi ambulanti, da me hospitalizira in mi izvede protibolečinsko terapijo. Žal sem se moral odločiti za slednje. Bil sem trdno prepričan, da bom tri dni priključen na infuzijo, pa ni bilo ravno tako. Dobil sem steklenico infuzije, ki je stekla v dobrih dveh urah, naslednjo pa naj bi dobil šele čez 24 ur. Ko je bil naslednje jutro na viziti tudi predstojnik klinike, sem ga povprašal, zakaj teh protibolečinskih terapij ni možno izvajati ambulantno. Rekel mi je, da bi bilo tudi to možno, vendar je menil, da bi bilo glede na moje stanje boljše, če bi mi to izvedla patronažna sestra kar doma. S tem sem se še kako strinjal, a kot se je pozneje izkazalo, je bilo žal neizvedljivo.

Sedaj pa vprašanje zdravniški stroki in zdravniški zbornici: kako to, da kljub isti zdravstveni doktrini, po kateri naj bi vsi delali, nevrologi operirajo vse hernije diskusa, ortopedi pa samo tiste, pri katerih imajo bolniki problem z vodo ali blatom? Kot sem dobil podatek, naj bi bilo samo 10 odstotkov operiranih, ki naj posledično ne bi imeli težav zaradi brazgotin, ki so posledica operacije.

Jaz sem se rešil dveh operacij s pomočjo protibolečinske terapije po drugi herniji in pa knjige, katere avtor je ameriški zdravnik dr. John E. Sarno, Ozdravimo bolečine hrbta, s podnaslovom Brez operacije, zdravil in telovadbe. Dobi se jo tudi v nekaterih knjižnicah ali pa pri prevajalcu.

3. Zaradi naraščajočega očesnega tlaka, ki ga ni bilo možno več uravnavati s kapljicami, se je zdravnica odločila za operativni poseg. Čeprav je bil poseg v lokalni anesteziji, so zahtevali, da s seboj prinesem izvide krvi, EKG in rentgenski izvid pljuč. Kljub mojim pomislekom, čemu je vse to potrebno, če je operacija v lokalni anesteziji, so vztrajali pri teh svojih zahtevah in so zato, ker jih nisem opravil, tudi za teden dni prestavili operacijo. Zahtevali so, da pridem v bolnišnico v ponedeljek zjutraj, operacija naj bi bila v torek, v sredo pa bi me odpustili, če bo vse v redu. Na moje vprašanje, zakaj moram po nepotrebnem povzročati stroške z nepotrebno hospitalizacijo že v ponedeljek, je zdravnica privolila, da pridem v torek zjutraj. Hkrati pa mi je povedala, da vse tovrstne operacije v tujini potekajo ambulantno. Na moje vprašanje, zakaj pa ne tudi pri nas, sem dobil odgovor, da bi potrebovali mnogo več kadra, kot ga imajo. Pa se sprašujem, kaj je bolje in ceneje pri tovrstnih operacijah, saj naj bi oskrbni dan v bolnišnici stal kar 120 evrov: da sestre pospravljajo postelje ter razdeljujejo hrano in zdravila ali da so v operacijskih dvoranah? Pa četudi bi jih morali več zaposliti, zagotovo ni njihov strošek 120 evrov na dan, bilo pa bi več zaposlenih, ki bi lahko zato več trošili, skozi to plačevali DDV ter dohodnino in prispevke od dohodka, hkrati pa jim ne bi bilo treba dajati socialnih transferjev. Ampak tovrstna matematika ne gre v glavo ne samemu vodstvu bolnišnic, ne ministrstvu za zdravje, ne vladi, ki z zujfom omejuje zaposlovanje.

Po prvi herniji diskusa sem govoril z direktorjem ZZZS g. Fakinom in ga opozoril na nesmiselne hospitalizacije. Rekel mi je, da take hospitalizacije ne bremenijo ZZZS, ker oni plačujejo pavšale za posamezne vrste operacij ali bolezni. Pa se nehote sprašujem, na osnovi katerih kriterijev so prišli do teh pavšalnih zneskov, morda tudi povprečnega ležanja v bolnišnici, ki pa je zaradi že mojih opisanih primerov lahko izkrivljen in zato ZZZS plačuje preveč. In če je tako, je vprašanje za vodstva bolnišnic: ali ni bolje opraviti določenih posegov ambulantno, saj s tem nimate stroškov s hospitaliziranimi bolniki, tako bi vam lahko ostalo več denarja, ki bi ga lahko namenili nakupu novih aparatur? Zakaj v primerih posegov v lokalni anesteziji, kjer praktično skoraj ni krvavitev, zdravniki zahtevajo, po mnenju tudi moje osebne zdravnice, nepotrebne preglede krvi, EKG in rentgen pljuč, saj s tem delajo neposredne stroške ZZZS, ki pa to dopušča?