Našemu podžupanu prof. Koželju je uspelo s svojim nepotrebnim zaprtjem in obnovo Slovenske ceste Ljubljano tako zatrpati, kot so uspeli le še delavci Darsa pred kratkim primorsko avtocesto. Seveda to pri ljudeh povzroča slabo voljo, saj se takrat vsakomur mudi domov ali v vrtec po otroke ali kamorkoli že.
Bleiweisova cesta, kot tudi celoten nedograjen notranji obroč, ne moreta požirati vseh avtov, ki se znajdejo na cesti ob konicah, pa tudi sicer težko. Ko pade dež ali sneg in ko se tudi navdušeni kolesarji raje odločijo za vožnjo z avtom ali avtobusom, postane situacija absurdna.
Vem, da imajo v mnogih mestih središča zaprta za motorni promet, vendar imajo tam urejen javni prevoz, tramvaj z veliko kapaciteto ali pa podzemno železnico. Vsega tega pa pri nas nimamo in verjetno tudi nikoli ne bomo imeli. Smo pa mesto s preko 120.000 avtomobili in še prav toliko se jih v Ljubljano vsakodnevno pripelje iz drugih krajev.
Sama Ljubljana me zelo spominja na Slovenijo, saj ne ena ne druga nimata prav nobene strategije, zlasti prometne. Če je glavni cilj gospoda Koželja pešačenje ali vožnja s kolesom po vsej Ljubljani, mu moram povedati, da smo to že imeli (koles je bilo resda bolj za vzorec) do leta 1901, ko je začel v Ljubljani voziti tramvaj, ki smo ga pa leta 1958 kot ostanek zaostale Avstro-Ogrske pač zavrgli.
Peter Kozin, Ljubljana