»Ja dragi Masleša, predloži TI dokaz, da ni res kar piše Matej Bor v pismu Popitu.«
(Komentarji na spletni strani revije Reporter)
Nekateri mediji so objavili novico, kako naj bi sedanji predsednik Vrhovnega sodišča Branko Masleša daljnega leta 1982 še kot preiskovalni sodnik v Kopru nezakonito in neetično ravnal z osumljencem M. K. V tem kontekstu je Rosvita Pesek v Odmevih 28. maja Branka Maslešo temeljito »zaslišala«, njena vprašanja pa so insinuirala Masleševo krivdo v tem, da naj bi mu osumljeni M. K. potarnal, kako naj bi ga kriminalisti pretepali v priporu in na tak način želeli izsiliti priznanje; Masleša pa kot takratni preiskovalni sodnik v tej zadevi tega ni protokoliral v zapisnik o zaslišanju in o tem ni obvestil pristojnih nadzornih organov, ki bi taka mučenja morali nadzorovati oziroma preprečiti in sankcionirati. Skratka, še en naglavni greh Branka Masleše, ki naj bi v tistih 80. letih kot preiskovalni sodnik menda tudi »blagoslavljal« streljanje ubežnikov prek državne meje s strani graničarjev JLA. Vse opisane informacije najbrž prihajajo od njegovih »prijateljev« iz sodniških vrst, vse skupaj pa potem napihne in brez dejstev izmaliči politika. Zakaj to kontinuirano počnejo že dalj časa, ne vem, dobro pa bi bilo, da se enkrat s tem spoprime tudi Sodniško društvo. Gospoda Masleše ne poznam, rad pa bi s svojimi informacijami dopolnil opisano zgodbo.
Leta 1982 so koprski kriminalisti v portoroški igralnici aretirali mednarodno skupino kriminalcev, ki so z nameščanjem elektronskih naprav na cilinder rulete lahko vplivali na potek igre tako, da se je kroglica največkrat ustavila prav na tisti številki, na katero so stavili. Ob aretaciji se je z mednarodnim policijskim sodelovanjem ugotovilo, da so na tak način za velike vsote denarja ogoljufali tudi mnoge druge igralnice, začenši s tistimi na Azurni obali, v San Remu ipd., v Sloveniji pa poleg portoroške tudi igralnico na Bledu.
Zato smo pri operativni obdelavi prišli do podatkov, da je v blejski igralnici z njimi sodeloval tudi takratni krupje M. K., ki smo ga prijeli in (tako kot piše Matej Bor v svojem pismu) tudi opravili hišno preiskavo stanovanjske hiše, v kateri je M. K. živel s starši, nato pa smo ga odpeljali v Koper, kjer sta tamkajšnje tožilstvo in sodišče vodili postopek za celotno kriminalno združbo.
V pismu, ki ga je v tej zvezi poslal Matej Bor Francetu Popitu, je razvidno, da je bil oče M. K. borec NOV, član in sekretar ZK, delegat v republiški skupščini, dolgoletni župan… Kljub tem visoko zvenečim funkcijam pa smo kriminalisti (upravičeno sklepam, da tudi tožilci in sodniki) že takrat za odkrivanje kriminala uporabljali izključno samo stroko in zakon oziroma kot vedno znova poudarjam, lahko smo si privoščili razkošje, da nas pri delu vodi pravičnost, ne glede na zasluge, časti, ugled, versko ali strankarsko pripadnost osumljenca in njegovih sorodnikov oziroma političnih zvez.
M. K. je ostal v priporu in z njim je bil v zaporih opravljen policijski informativni razgovor, zaslišal pa ga je tudi sodnik Masleša, ki je takrat med kriminalisti veljal za avtonomnega, načelnega in strokovno podkovanega sodnika, zavezanega pravnemu formalizmu. M. K. ni bil žrtev nasilja v policijskem postopku ne ob aretaciji in ne v času pripora, zato sodniku Masleši tudi o tem ni imel kaj povedati, sodnik pa ne protokolirati.
M. K. bi bil sicer lahko eden od tistih obtožencev, ki se kasneje na glavni obravnavi branijo z očitki policiji, da so jim priznanje izsilili z mučenjem. Take izjave so stalnica v sodnih postopkih. Z M. K. sem se kasneje še mnogokrat srečal, zato se je med nama razvil specifičen odnos zaupanja, seveda pogojen z najinima vlogama, postavljenima na različne bregove razumevanja pravičnosti. In ob najinih srečanjih nikoli ni niti z besedico omenil kakršnega koli nasilja nad sabo.
Tudi v tistih »svinčenih« časih smo kriminalisti imeli dostop do pripornika le z dovoljenjem preiskovalnega sodnika, vsi obiski so bili zabeleženi, policija pa je po takratnem zakonu o kazenskem postopku imela pravico do 72-urnega pridržanja (danes 48 ur). Vsi postopki so bili usmerjeni v odkrivanje dokazov, ne pa v izsiljevanje formalnega priznanja, ki ga je osumljenec lahko kadar koli preklical.
Branko Masleša se je tako znašel v primežu političnih interesov in izrazito slabega mnenja državljanov o neučinkovitem sodstvu. Ob vsej svoji strokovnosti pa ima drobno, a pomembno hibo: v svojih (prepogostih?) nastopih je premalo prepričljiv, stavki mu ne tečejo gladko, zato državljani nehote dobijo občutek, da nekaj prikriva in da brezkompromisno ščiti sodnike in njihovo slabo delo.
Upravičeno razburjeno pa je deloval na »zaslišanju« pri Rosviti Pesek v Odmevih in prav razburjenost je nanj delovala zaviralno, da ni zmogel dovolj koncizno in meritorno odgovoriti na provokacije Peskove. Čeprav bi bil v normalnih družbenih razmerah dovolj preprost stavek: Vaše in Borove obtožbe so popolna izmišljotina!
Čeprav je RTV kasneje uspelo pridobiti zapisnik o zaslišanju M. K., kjer nič ne piše o mučenju M. K., pa zgodba najbrž ni končana. Pravzaprav se bo lahko šele začela. Zagovorniki zarot so le prišli do kronskega dokaza, da v zapisniku res nič ne piše o mučenju, ker seveda Masleša tega ni zapisal, pa bi moral, saj prav o tem govori pismo Mateja Bora.
In spet smo na začetku oziroma pri uvodnih citatih, ki nam vsiljujejo sprevrženo logiko, kako naj Masleša dokaže, da ni kriv. Sam se sicer strinjam z mnenjem, da državljani moramo državi stalno dihati za ovratnik in pomemben del države je tudi sodstvo, ki ima najhujša pooblastila za poseg v človekovo integriteto in svobodo. Ampak to je treba početi vsaj z minimalnimi argumenti.
Najbrž bodo polno argumentov poskušali natresti politiki v okviru izredne seje državnega zbora, vendar oni ob vseh svojih napakah in popolnoma zavoženi državi niso kompetentni soditi pravosodju. To vlogo mora učinkoviteje prevzeti civilna družba in opozarjati na predolge in pravno nestrokovne kazenske in civilne sodne postopke.
Da pa pravosodju vendarle malo nastavimo ogledalo, si predstavljajmo namišljeno zgodbo o nadaljnji usodi osumljenega Branka Masleše:
Upokojeni sodni izvršitelj koprskega sodišča Haso na Masleševe odzive reagira tako, da v časopisu v pismih bralcev napiše, da tudi sam ve, da je sodnik Masleša slabo pisal zapisnike o zaslišanju in da je osumljence celo pretepal, kar mu je pred mnogimi leti povedal že Maslešev sodelavec – žal že pokojni sodnik Jože.
Masleša se na pisanje v medijih odzove in napiše, da Huso v svojem pisanju razen podtikanja sumov ni postregel niti z enim resnim dokazom o njegovi krivdi in je tako napisal le žaljiv pamflet. Nato pa šaljivo doda, da bi bil pisec Haso lahko uporaben subjekt radia Erevan pri vprašanju, ali drži, da je tovariš Haso na tomboli v Ankaranu zadel avtomobil. Načelno da, vendar to ni bil Haso, temveč Branko, to ni bilo v Ankaranu, temveč v Kopru, tisto ni bil avto, ampak kolo, in ni ga zadel na tomboli, temveč so mu ga ukradli pred sodno palačo (ko je med zaslišanji pretepal osumljence?).
Zato sodni izvršitelj Haso toži Maslešo zaradi kaznivega dejanja razžalitve. Sedaj Branko Masleša na svoji koži izkusi moč in strokovnost »svojih« sodnikov. Branko mora na kar štirih obravnavah tako rekoč dokazovati, da ni storil nobenega kaznivega dejanja in da je vse življenje vestno in zakonito delal v službi ljudstva. Pojasni tudi, da se je nazadnje v bran svoji integriteti le odzval na Hasovo pisanje, kar pa sodnika ne prepriča, zato Masleši izreče sodni opomin, ker je razžalil Hasa s primerjavo z radiom Erevan. Branko ne more verjeti utemeljitvi sodbe, v kateri je zapisano, da je Masleša podal žaljivo vrednostno oceno o osebnosti tožnika Hasa. Obtoženi Masleša se sicer zagovarja, da je pisal le v metaforah in da je naredil primerjavo z rusko satiro ter ni imel namena žaliti tožnika Hasa, vendar pa sodišče takega zagovora ne sprejema.
Primerjava z radiem Erevan, pa čeprav gre za rusko satiro, v objektivnem smislu pomeni razžalitev. Po oceni sodišča namreč ni pričakovati, da bi razžaljenec ali javnost poznala to rusko satiro in vsebino Masleševega odgovora Hasu povezala z njo. (???)
Obsojeni Masleša ostane frapiran in brez besed. In ker si noben predsednik vrhovnega sodišča ne more privoščiti, da je kaznovan v kazenskem postopku, čeprav za minorno kaznivo dejanje, da odpoved, se upokoji in si krajša čas z lovljenjem rib na Obali. Ker so pokojnine vedno nižje, je primoran poiskati dopolnilno delo. Glede na svoje bogate izkušnje je mogoče postal partner v odvetniški družbi Matoz.
P. S.: Stavki s poudarjeno pisavo so malenkostno prirejeni citati iz resnične sodbe enega od okrožnih sodišč.