Seveda pa kapital, vezan na dobičke iz fosilnih virov, dela vse za ohranjanje tega monopola: občasno znižuje cene energentov, da bi uničil ekonomijo trajnostnih tehnologij. Politika bi take manevre morala videti in s povečanjem trošarin izničiti.
Slovenski delavci in industrija bi morali zahtevati višje okoljske dajatve, da bodo energetsko intenzivne dejavnosti čim prej lahko zamenjale nove, zelene, perspektivne in napredne tehnologije in storitve.
Ne le okoljske dajatve, ampak tudi višje dajatve na eksistenčno nepotrebne storitve in dobrine (luksuz) so osnovni pogoj za ustvarjanje pogojev za socialno državo in solidarno družbo enakih možnosti.
Navedeno seveda ni nekaj, kar bi želel kapital ali ekonomija profitov, ki ne plačujejo okoljskih in socialnih stroškov, to je nekaj, kar je v javnem interesu in kar lahko uveljavi le politika, ki bi morala delovati v javnem, ne pa interesu kapitala in profita. Bolj ali manj uspešno uveljavljanje okoljskih davkov in davkov na luksuz kaže na neodvisnost ali odvisnost politike od kapitala in lobijev.
Občani bi radi in z veseljem plačevali višje okoljske davke in davke na luksuz, če bi ti davki v celoti šli na drugo stran, v spodbude za ekološko obnašanje in v socialno državo. Ker pa se tovrstni davki ob navedeni demagogiji (okolje, socialna država) sprejemajo izključno za uravnavanje deficita v proračunu, ki troši preveč in preveč neracionalno, je odpor proti takim gasilskim obdavčevanjem razumljiv in bo v tem kontekstu vedno generiral odpor, tudi med okolju in socialni državi naklonjenim ljudem.
Bojko Jerman, Dol pri Ljubljani
