Odziv na pismo Tine Mahkota »Ustvarjalke in železna pravila«

Pismo je odziv na neverjetno izkušnjo Tine Mahkota, ki ji je – če na kratko povzamemo – MIZKŠ (zdaj MK) onemogočilo možnost, da bi aprila letos izkoristila že na razpisu pridobljeno pravico bivanja v umetniški rezidenci v Londonu. Te možnosti ni mogla izkoristiti, ker bi polovico časa rezidence z njo bivala 6-letna hči, kar pa je v nasprotju s pogodbo, ki predvideva, da lahko rezidenco koristi le ustvarjalec/ustvarjalka sam/a. Žal nam je, da MIZKŠ javnosti vse do zdaj ni pojasnilo takega ravnanja. A iz osebnih stikov z oškodovano ustvarjalko smo izvedeli, da je vsaj ona dobila odgovor: na kratko, po njihovem mnenju ne gre za diskriminacijo, saj v razpisu nikjer izrecno ne prepovedujejo ženskam z otroki (ali ljudem s kakršnimi koli drugimi okoliščinami), da se nanj prijavijo. Tako je namesto opravičila in spodobne ponudbe, kako bi lahko popravili storjeno škodo in jo preprečili v prihodnje, dobila samo to sprenevedavo in suho birokratsko pojasnilo. Verjamemo, da zagovornik enakih možnosti in varuhinja človekovih pravic ne bosta imela težkega dela z zavrnitvijo neprepričljivega pojasnila MIZKŠ glede diskriminatornega pogoja, da morajo ustvarjalci in ustvarjalke bivati sami v umetniških rezidencah v tujini. Nedvomno tak navidezno nevtralen pogoj postavlja v neenak položaj ljudi, ki zaradi osebnih okoliščin ne morejo potovati ali zelo težko potujejo sami (starši z majhnimi otroki, zlasti ženske, ki same skrbijo za otroke, osebe z oviranostmi, ki imajo osebnega asistenta, in podobno), zato je kot tak diskriminatoren. Spodaj podpisane prihajamo iz različnih poklicev in imamo različne zaposlitvene statuse. Opažamo, da se primerljive diskriminacije dogajajo tudi na drugih področjih, denimo pri štipendiranju (izjema je, denimo, razpis štipendij Marie Curie, ki vključujejo stroške sobivanja z družino) ali napredovanju v nazive na univerzah. Pravila in prakse so pogosto preveč nepodporne in neprijazne za starše, največkrat matere, ki same skrbijo za otroke, zato odvračajo posameznice od uveljavljanja njihovih kariernih možnosti in napredovanj. Seveda nikjer ne bo izrecno zapisano, da so, denimo, matere nedobrodošle, da zaprosijo za štipendijo ali višji naziv, vendar je ob hkratni nepodpori in umanjkanju pozitivnih ukrepov, ki bi jim to realno omogočili udejanjiti, učinek popolnoma enak. To, da mati (starš), zlasti če za otroka skrbi sama, vzame mladoletnega otroka s seboj v tujino, ni samo »njena osebna odločitev«, ampak predvsem nuja in pravica otroka, da ni razdružen s staršem! Reči le, da »nam je žal, da ima nekdo take okoliščine«, ni sprejemljivo. Naj tudi me spomnimo, da je Slovenija podpisnica vrste zavezujočih mednarodnih aktov, ki prepovedujejo diskriminacijo in narekujejo spoštovanje človekovih pravic, tako na področju ustvarjanja, enakega obravnavanja žensk in oseb z družinskimi obveznostmi kot na področju pravic otrok in spoštovanja družinskega življenja, in da so taka »nevtralna« pravila in pogoji, kot je, denimo, ta v razpisu za umetniške rezidence na MIZKŠ, v neposrednem nasprotju z njimi. V pismu se osredotočamo predvsem na situacijo staršev z majhnimi otroki, vendar se zavedamo, da je potencialno oškodovanih skupin več. Denimo, istospolni starš, ki ne more uradno posvojiti svojega nebiološkega otroka, tudi pri vključujočih shemah razpisov ne more zlahka z otrokom sam potovati v tujino. Nenazadnje so prakse uradnih institucij na številnih področjih v zadnjih nekaj letih zelo opazno in družno krenile v smeri nedopustnega poseganja v človekovo dostojanstvo in človekove pravice posameznikov z izgovorom, da je to nujno za preprečevanje zlorab v praksi in racionalno porabo javnih sredstev. V zakonih, pravilnikih, razpisih, pogodbah so dobili domovinsko pravico členi, v katerih so zagrožene nesorazmerno ostre kazni, pogosto tudi neprimerne za preprečevanje zatrjevanih zlorab, predvsem pa brez razumnih utemeljitev, zakaj naj bi prav takšna ureditev in kazni dosegle svoj namen. Nazoren je izpričan primer izgube pravice do otroškega dodatka, če s pismi sosedov nisi uspela dokazati, da res sama skrbiš za otroka. Tino Mahkota pa bi, če bi si drznila »pretihotapiti« v umetniško rezidenco še mladoletno hčer, na primer lahko doletelo, da se – tako stoji v pogodbi – pet let ne bi smela prijaviti na nobenega od razpisov ministrstva. Take prakse pomagajo utrjevati predsodke o materah, ki same skrbijo za otroke, in napeljujejo na slabšalna prepričanja, da so za svoje okoliščine »same krive«. MIZKŠ (zdaj MK) pozivamo, naj pregleda in popravi svoje uradne dokumente tako, da bo v njih upoštevalo politiko enakih možnosti in protidiskriminacije, in v duhu zaupanja v kandidatke in kandidate na razpisih, ter v konkretnem primeru predlaga oškodovani ustvarjalki dostojen in pravičen način poravnave škode, ki ji jo je povzročilo s svojim nedopustnim diskriminatornim ravnanjem.