Zgodba Kobilarne Lipica je žalostna zgodba o izgubljenih priložnostih naše države in našega ponosa, za katero bi odgovornost lahko prevzeli vsi, ki so v zadnjih letih skrbeli za upravljanje in nadzor dela javnega zavoda. Kobilarna Lipica je s svojo čredo lipicancev in posebno kraško kulturno krajino naše izredno narodno bogastvo in ponos. Zame je bistveno, da mora biti vse, kar zadeva lipicance, del javne službe in da se mora ta izvajati celovito. Kakršno koli poseganje v celovitost delovanja kobilarne, v vzrejo in skrb za lipicanca, kaj šele špekulacije o morebitni prodaji kobilarne, bi bilo narodna izdaja. Nedopustno bi bilo krčenje območja kulturnega spomenika državnega pomena, vključno z vplivnim območjem, ki je nujno potrebno za delovanje kobilarne in ohranjanje celovitosti območja. To pomeni tudi odločen ne širitvi golfa ali pozidavi v območju ali samem robu kobilarne. Glede turistične infrastrukture Lipica danes potrebuje vlagatelja, ki bo vzpostavil sodobno in času primerno infrastrukturo. To pomeni, da se ne išče samo najemnika, temveč nekoga, ki bo vložil znatna sredstva v obnovo hotelskega kompleksa in poskrbel za kakovostne in primerne programe, ki pa bodo skladni s temeljnim poslanstvom kobilarne in lahko nastanejo le ob sodelovanju javnega zavoda in zasebnega partnerja, pri čemer mora imeti javna služba prednost.
Naj ob koncu zapišem še svojo skrb nad dejstvom, da kobilarna zunanjim izvajalcem danes ne prepušča zgolj dodatnih turističnih programov, temveč tudi programe, ki so del njihovega temeljnega poslanstva. Od izdelave strategije varstva in razvoja kobilarne do vodenja hlevov, prodaje in oddaje konj v rejo in podobnega. Bojim se, da je danes tega »mehčanja« javne službe in njenega nadomeščanja z zasebnimi storitvami v Lipici preveč. Vendar v tej točki prepuščam bralkam in bralcem, da ocenijo, ali ima moj silogizem v obliki sklepa o tem, kaj bi vpleteni strani lahko počeli (in česa ne), logično napako.
Dr. Uroš Grilc, minister za kulturo
