Nisem med zagovorniki razdelitve Mestne občine Koper na več malih občin, kot je svojčas zahtevalo ustavno sodišče, in obžalujem, da so se Ankarančani odločili, kot so se, a nimam pravice, kot je nima nihče, ugovarjati njihovi izbiri, nasprotovati njihovi volji v trenutku, ko jim je bilo s strani zakonodajalca (državnega zbora) in ne »posameznih pravnikov« sporočeno, da je pobuda 600 njihovih sokrajank in sokrajanov za izločitev iz MO Koper in ustanovitev svoje lastne občine zadovoljevala osnovne zakonske pogoje in da so morali svoje dejansko razpoloženje do nje le še preveriti na referendumu. Naj opomnim, po enakem postopku in v istem času kot prebivalke in prebivalci druge takrat nastajajoče občine – občine Mirna.
Dr. Kristan se pravilno sklicuje na 139. člen ustave, po katerem se občina ustanovi z zakonom, pozablja pa na člen, ki je vodil ustavno sodišče k odločanju o tem, da se je morala občina Ankaran ustanoviti, to je 14., ki govori o enakosti pred zakonom. Če so bili vsi prehodni postopki v obeh primerih (Ankaran in Mirna) vodeni z enakimi vatli, če sta bili obe pobudi priznani za legitimni in zakoniti ter če sta oba referenduma pokazala, da sta slednji nedvoumno uživali večinsko podporo prizadetih prebivalcev, državni zbor ni smel ravnati drugače, kot uzakoniti obe. In tako je z Ankaranom tudi bilo, vse do suspenzivnega veta državnega sveta po uspešnem lobiranju župana Popoviča. Ob ponovnem glasovanju v državnem zboru je zmanjkal en glas.
Res je, zakon ni šel skozi, a ostalo je dejstvo, da je bila volja Ankarančank in Ankarančanov prezrta v nasprotju z voljo sodržavljank in sodržavljanov Mirne. Prišlo je do eklatantne neenakosti oziroma diskriminacije ter do nedopustne arbitrarnosti. In na to se je ustavno sodišče odzvalo, najprej z napotilom parlamentu, kako naj ravna, nato pa, ko poslankam in poslancem ni bilo mar zanj, z odločbo, ki je občino ustanovila. A ne dvomim, da dr. Kristan do potankosti pozna in bolj kot jaz razume utemeljitev odločbe.
Priznam, da me je taka poteza, pravno gledano, nekoliko zmedla, da sem jo videl kot svojevrstno anomalijo v sistemu, toda prvi odzivi stroke in celo bivših ustavnih sodnikov (znova bom izpostavil takratno razlago dr. Janeza Čebulja. »Ustavno sodišče je ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za ustanovitev občine Ankaran in ni možnosti, da bi zakonodajalec odločil drugače. Zato je sodišče s tehniko, ki ji v ustavnopravni terminologiji pravimo 'način izvršitve odločitve ustavnega sodišča', določilo ustanovitev občine Ankaran.«) so nam povedali, da je bila korektna in da jo je bilo treba spoštovati. In če je dr. Čebulj danes spremenil mnenje, to še ne pomeni, da se je prvič zmotil. Ne nazadnje, da je ustavno sodišče ravnalo prav, menijo drugi enako eminentni ustavni pravniki. Torej, dr. Kristan, da 139. členu, a še prej da 14.!
Neverjetno je, kako se je zdaj mobilizirala ustavnopravna stroka, kako so se začele v parlamentu pisati in sprejemati zakrinkane (»Gre za ubranitev zakonodajne ekskluzivnosti državnega zbora?!«) politične deklaracije v prid ohranitvi celovitosti Mestne občine Koper, ker da je strateško pomembna za Slovenijo, ko pa je bila sedanja teritorialna organiziranost te občine res na prepihu, ko je ustavno sodišče pritrjevalo pobudi marginalne skupinice ljudi in s ponavljajočimi odločbami vsiljevalo tako občini sami kot državnemu zboru razdelitev njenega območja na več (ne nujno štirih) mali občin, ker da mesto ni imelo kaj deliti s podeželjem in obrnjeno, so bili vsi, ki se danes oglašajo, tiho. Tudi poseben status za Koper je bil predlagan zavoljo danes tako opevanega nacionalnega pomena Luke Koper, strateške obmejne lege z Italijo in Hrvaško ter prisotnosti avtohtone italijanske narodne skupnosti, pa spet vsi tiho, nobene podpore tej zamisli.
Da takrat nismo šli narazen, gre zahvala trem referendumom: prvemu leta 1994, ko so se ljudje v razmerju 9 proti 1 v sleherni od 20 krajevnih skupnosti opredelili za MO Koper v obstoječih meja ter za pripojitev še treh KS iz bivše občine Sežana, drugemu leta 1997 v razmerju 8 proti 2 proti ustanovitvi občine Dekani in tretjemu dve leti pozneje v razmerju 7 proti 3 proti oblikovanju samostojne občine Ankaran - Hrvatini.
Ob tako jasno izraženi volji si državni zbor ni upal glasovati drugače, kot je. Sledil ji je!
Žal je politika župana Popoviča do Krajevne skupnosti Ankaran v minulih letih privedla do sprememb v razpoloženju prizadetega okolja, do pobude za odcepitev in do njene realizacije.
Tako kot ljudem občine ne moreš vsiliti, spoštovani dr. Kristan, enako, če jo zahtevajo, izpolnjujejo zanjo potrebne zakonske pogoje in so večinsko za, jim je ne moreš odvzeti oziroma je ne priznati! Pa lep pozdrav!
Aurelio Juri, bivši poslanec in župan MO Koper
