Eden izmed znanih profesorjev prava je v zvezi s krstom dojenčkov javno izjavil, da gre za simbolno dejanje. Ali gre za simbolno dejanje, če dojenček s krstom postane član oziroma vernik cerkve in tudi nova stvar, ki pripada cerkvi, ter brez svojega soglasja dobi obveznosti, na primer poslušen mora biti cerkvenim predstojnikom in materialno podpirati cerkev ter vedno in povsod širiti in braniti vero? Pri vsem tem pa sploh ne more več celovito izstopiti iz cerkve, ker ta teh izstopov ne pozna, pri formalnem izstopu pa ga cerkev celo izobči, torej pošlje v večno trpljenje v pekel. Mnogi krščenci so bili času svojega življenja spolno zlorabljeni s strani klerikov. Ali bi se to zgodilo, če ne bi bili krščeni kot dojenčki? In ali bi si cerkev privoščila mnoga »splošno koristna dela«, ko na primer od države izterjuje stalen »davek« na račun krščenih, ki jih stalno prikazuje kot svoje člane? Ali bi ji zaupali certifikate in vse izgubili? Bi cerkev dobila nazaj vse in še več v denacionalizaciji? Pa izsilila še številne druge protiustavne ugodnosti?

Katoliška cerkev med drugim pravi, da je pravica do krsta otrok del človekove pravice do svobode vesti, ki jo varuje 41. člen ustave in ki staršem zagotavlja, da svoje otroke vzgajajo v skladu s svojim verskim in moralnim prepričanjem; omejevanje te pravice staršev pa je poskus omejevanja svobode delovanja cerkve. Cerkvene trditve ne držijo. Starši imajo pravico vzgajati svoje otroke v skladu s svojim prepričanjem, vendar ustava točno določa, kaj pomeni starševsko »zagotavljanje« verske vzgoje. Vsebino tega pojma določa zadnji stavek 41. člena ustave (tega cerkev očitno namerno spregleda) in je naslednja: »Usmerjanje otrok glede verske in moralne vzgoje mora biti v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter z njegovo svobodo vesti, verske in druge opredelitve ali prepričanja.« To pa pomeni, da lahko starši pri izvrševanju pravice do verske vzgoje v skladu s svojim prepričanjem otroke samo usmerjajo, pri čemer mora biti ta usmeritev v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter njegovo svobodo vesti in verske opredelitve. Starši torej ne morejo odločati. To je jasno razvidno tudi iz omenjenega zadnjega stavka, saj je tam govor o svobodi otrokove vesti in verske opredelitve. O tej pravici odloča izključno otrok, ko je dovolj star in zrel, kajti po 16. členu ustave mu svobode vesti ni mogoče omejiti, niti odvzeti. Gre za strogo osebno pravico, o kateri ne morejo odločati niti starši. Ker dojenček po naravi stvari še ne more izjaviti svoje volje, je treba z versko vzgojo počakati in s tem tudi s krstom, ki je začetek članstva v cerkvi, lahko pa tudi omenjene vzgoje. Ali je v korist otroka, da takoj po rojstvu postane član organizacije, iz katere ne more ven in ki je dokazano zelo obremenjena z zločini, pa še boga so mu vsilili? Korist otroka pa je ustavna kategorija! Zato se tudi ni mogoče strinjati z mnenjem enega izmed namestnikov varuha človekovih pravic, ki je javno izjavil, da je krst dojenčkov pravica staršev.

Pravico do peticije zagotavlja ustava in zato tudi ne more iti za spodbujanje nestrpnosti, kot trdi cerkev, pri čemer seveda tudi vsebina peticije sloni na ustavnih temeljih. Zato je ob tem najmanj čudno, da znana slovenska novinarka pravi, da gre pri prepovedi krsta dojenčkov za neverjeten zdrs v ateistični fanatizem (vsi člani koalicije sploh niso ateisti), ki celo zveni fašistoidno. Če se s peticijo ne strinja, je to njena pravica, vendar sta izraza kot butalsko in fašistoidno deplasirana in žaljiva.

Cerkev je v času reformacije krvavo preganjala tiste, ki so odklanjali krst otrok. Očitno se to nadaljuje, vendar z drugačnimi sredstvi.

Vlado Began in Herman Graber, Koalicija za ločitev države in cerkve