Rdeča nit tega in predhodnih zapisov v Dnevniku je, da imam stalno prebivališče v Kranju in začasno na Selu pri Žirovnici. Dopisnika iz Kranja mi javno očitata in prikazujeta kot kriminalno dejanje to, da se občasno zadržujem tudi na začasnem naslovu. Javno izražata tudi svoje prepričanje (ki ga prikazujeta kot javni interes oziroma pravico občanov do obveščenosti), da je moje začasno prebivališče v drugi občini nezdružljivo s korektnim opravljanjem županske funkcije v Mestni občini Kranj, kjer imam stalno bivališče. Prav tako me javno obtožujeta, da je moj stalni naslov v Kranju fiktiven. Vedno ista »dejstva«, ki sta jih sama proizvedla, znova in znova ponavljata, da bi jih s ponavljanjem prikazala kot resnična, četudi niso. Tak način javnega linča mene kot funkcionarja, ki sem »kriv« samo tega, da sem podedoval nepremičnino v drugi gorenjski občini, je s stališča občečloveške in novinarske etike najmanj sporen, če ne že žaljiv.
Povsem se strinjam, da novinarji opozarjajo na nepravilnosti. Kot župan zagotovo nisem imun za napake. Kadar je šlo za dejanske napake, sem bil v preteklosti – in enako je še danes – v vsakem trenutku pripravljen prevzeti odgovornost. Ne morem pa mirno pristajati na medijsko blatenje zgolj s ciljem, da se me politično diskreditira in javnosti sistematično razlaga povezave, ki so zgolj plod novinarjevega subjektivnega sklepanja, ne pa potrjenih dejstev.
Še zlasti odločno zavračam namigovanja na koruptivne povezave z Gorenjsko gradbeno družbo zgolj zato, ker je tam zaposlen moj sin in ker sem bil na Primorskem na istem dogodku kot predstavniki Gorenjske gradbene družbe. Prav vsi razpisi za javna naročila na Mestni občini Kranj potekajo transparentno in po črki zakona. Kot župan se v izbor izvajalcev nikoli ne vpletam. Sem pa vesel, da je bilo za izvajalca gradbenih del pri največjem investicijskem projektu zadnjih 40 let na Gorenjskem kot najugodnejši ponudnik izbrano podjetje s sedežem v Kranju, saj to pripomore k ohranjanju delovnih mest.
Spoštujem medijsko svobodo, vendar v okviru korektnega in etičnega odnosa – tudi do javne osebnosti. Če sem česa kriv, naj odloči sodišče. Nikakor pa ne morem pristati na to, da bi zaustavil javno obtoževanje brez otipljivih dokazov in zlonamerno razlago nekaterih podatkov. Prepričan sem o modrosti občanov kranjske občine, ki me bodo sodili po mojem delu kot župana in ne po tem, ali imam poleg stalnega naslova tudi začasnega.
Mohor Bogatajžupan Mestne občine Kranj