Od kdaj ustava dopušča “untermensch” (podljudi)?

Primer obsojenega bivšega PM poznate, ob bok pa naj mu postavim primer neke upokojenke, ki so jo pokazali na Svetu Kanala A. Na eni strani pravnomočna obsodba, na drugi 52 izvršilnih odločb. Na eni trditev, da je sodba krivična, na drugi priznanje ministrice, da gre za sodno odločanje po zakonih, ki so skregani z zdravim razumom. Da taki zakoni obstajajo, prizna tudi Krivic. Obema so na voljo pravna sredstva za izpodbijanje sodnih odločitev. Vendar v obeh primerih pritožba ne zadrži izvršitve.

Zdaj pa nastopijo različna merila obravnave kršiteljev, kar pri nas sploh ni redkost. Ali jih ustava dopušča?

Janša je pravnomočno obsojen, sodba je izvršljiva. Pravosodna veja oblasti je dolžna zakone spoštovati tukaj in takoj, ne šele jutri ali morda pojutrišnjem, ko bo, če bo, sodno odločeno, da je bila sodba krivična. »V civilizirani in pravni državi je nespametne in nezdrave zakone treba spremeniti, ne pa jih kršiti.« Torej naj bi bil do takrat Janša v nekakšnih vicah (spričo bojazni, kaj vse bi lahko Janša iztožil od države, če se sodno dokaže, da je bila sodba krivična). Medtem pa je tej upokojenki treba kar »glavo odšravfat'« (TV Dober dan), če se ne bo pokorila kazni.

Na eni strani imamo osebo s pomembnim družbenim položajem, zagotovo dobro gmotno stoječo – saj si lahko privošči trenutno najbolj razvpito odvetniško pisarno v državi (katere protagonist je mogoče celo kršil kakšna določila odvetniškega kodeksa). Ta oseba tudi sama zatrjuje, da je tako rekoč imuna proti blatenju in krivicam. Da ima res debelo kožo, je dokazala, ko je kljub pravnomočni obsodbi kandidirala na volitvah. V zahodnih demokracijah, ki jih imate tako radi na jeziku, se politik odstrani že ob sumu (kaj šele, če je pravnomočno obsojen).

Na drugi strani pa imamo osebo, ki nima nikakršnega družbenega položaja, gmotno komaj shajajočo upokojenko, ki si niti najbolj navadnega odvetnika ne more privoščiti. Poleg tega tudi ni imuna: ob šoku, ki ga je doživela ob prejemu 52 izvršb, bi kaj lahko doživela kakšen infarkt ali kap, lahko bi celo umrla. Slepe pravice seveda to niti najmanj ne zanima, ne zanima pa niti velikega pravičnika in pravoljubca.

Četudi ne premorete niti kančka empatičnega mišljenja, bi vsaj pravno, glede na določilo Ustave RS, morali imeti pravniki enaka merila. Zakaj naj bi bil Janša toliko privilegiran, da bi sodbo proti njemu nekako zadržali – za koliko časa? Lahko živi na naš račun, režim v zaporu pa mu omogoča »mlatiti« denar za svoj račun. Slepica je pri njem spregledala! Čeprav: zakon je zakon – ampak to velja le za to upokojenko, za Janšo pač ne. Ona naj kar plača (pri njeni »bogovski« penziji in menda celo do 50 evrih dobička mesečno iz njene dejavnosti, s katero si je lahko vsaj enkrat tedensko privoščila zabeliti tistih par krompirjev ali makaronov).

Koga imate za norca, veliki pravičnik Krivic in vsi ostali, angažirani v tem primeru? Kot da pravo ukazuje življenju – ne pa obratno, namreč da pravo le bolj ali manj verno in s čim manjšim časovnim zaostankom odslikava življenje (bolje bi bilo seveda, ko bi pravo vnaprej predvidelo, kako bi ljudje lahko ravnali). To je tudi namen pravega prava.

Vendar ne pri nas. Tukajšnje pravo pogosto caplja za življenjem. Zato se ne tako redko zgodi, da življenje prehiteva pravo – in takrat bo razumen človek (razum je vendar sposobnost, ki nas loči od živali) ravnal in odločal v skladu z etiko (in moralo). In celo večinsko mnenje ni nič vredno (kje si, zlato pravilo zahodne demokracije, da zmaga vedno večina?). Pravo je za Krivica nekaj nedotakljivega – ker je bolj pameten kot zdrava kmečka pamet. Pofučka se on na mnenje štirih petin volilnega telesa (mnenje petine je pomembnejše).