Ob mednarodnem dnevu spomina na holokavst

Zakaj od vseh možnih dni v letu in vseh razpoložljivih 31 dni v januarju ravno 27. januar? Kaj je lahko predsednika republike in prvo ministrico napeljalo k temu, da sta mednarodni dan žalovanja ob obletnici tako nezaslišanega, načrtnega in sistematičnega genocida v svetovni zgodovini združila z novoletnim veseljačenjem? Morda ju je zmedlo dejstvo, da prireditve, ki obkrožajo dan spomina, kot povsod v Evropi in svetu, kjer se jasno zavedajo pomena ohranjanja zgodovinskega spomina na najtemnejše trenutke v evropski zgodovini, potekajo več dni zapored. Osredotočajo se na historiografske razprave, srečanja najširše publike z zelo redkimi še živimi pričami in preživelimi holokavsta, spomin na žrtve in preživele in osveščanje vseh ljudi o grozovitih, trajnih posledicah holokavsta; prav zato, ker smo odločeni spominjati se, lahko upamo, da se nikoli več ne ponovi, nikjer in nikomur. Ker sta se gostitelja novoletnega sprejema nemara udeležila katere od teh prireditev, se jima je večer 27. januarja očitno že zdel primeren za veselo pogostitev. Morda sta bila celo v bizarno zmotnem prepričanju, da jih reprezentativna delegacija politične elite na prireditvah »na predvečer« 27. januarja na ta dan odveže vsakega dostojnega vedenja, podobno, kot je to običaj ob bolj veselih, dela prostih praznikih?

Mučni vtis, da sta gostitelja novoletnega sprejema 27. januarja zvečer ta dan in njegove zaveze še posebej za izvoljene predstavnike državljanov v demokratičnih državah že odkljukala na svojih družabnih koledarjih, preden je izzvenel, in se posvetila veselejšim opravkom, žal potrjuje vse splošne vtise o oddaljenosti slovenske politične elite ne le od realnosti življenj milijonov ljudi v sedanjosti in v preteklosti, ubornem poznavanju zgodovine in realističnih zaznav alarmantne sedanjosti, temveč tudi o splošnem, hudo pomanjkljivem občutku za spodobnost pri vsakovrstnih slovenskih »elitah«, ki jo slovenski državljani in prebivalci zgroženo opazujemo že dolga leta, pri čemer ne osupla nejevera, ne javno zgražanje, ne ugovori vztrajno nič ne zaležejo.