Enkrat prek Besnice proti Brezjam, mimo Radovljice in Bleda do Vrbe, drugič mimo Dupelj, Kovorja, Brezij do cilja, tretjič mimo Begunj, četrtič spet po drugi poti – pa saj ni pomembno, važno je, da pohod izvedemo. V vseh teh letih je bilo vreme prijazno, lepo sončno, prijetno toplo, ali pač neprijazno, saj je bilo snega tudi do kolen, plundra ali dež od starta do cilja.
Vendar pa je bil sprejem v Prešernovi rojstni hiši vedno topel in prijazen. Oskrbnika, ki sta od leta 2000 do 2010 skrbela za hišo, sta nas vedno lepo pozdravila, se pozanimala o naši poti, predstavila, kaj se v hiši trenutno dogaja, kaj imajo v planu v prihodnje, in z nami pokramljala – saj ob pesnikovem rojstnem dnevu, za razliko od kulturnega praznika, obiska skoraj ni – večkrat pa sta nas še skromno pogostila. Pa je vsake lepe stvari nekoč konec.
Tako tudi te. S prihodom sedanje oskrbnice so se stvari zasukale v nepravo smer. O, vi ste, nam je lani ob prihodu namesto dobrodošlice rekla in se opravičila, ker jo čaka še toliko dela do prihoda pravih kulturnikov, ki se pripeljejo z avtomobili, obuti v salonarje in špičake, ob petih popoldne. Res je, da ni rekla, da mi bomo pa pod posvinjali z gojzarji, občutek pa je bil tak.
Letos pa nam je gospa pripravila še posebno presenečenje, saj je bila hiša celo zaprta, verjetno zato, da še tiste ljubitelje Prešerna, ki bi slučajno zašli v Vrbo, prepodi, saj se na pesnikov rojstni dan res ne spodobi prihajati na obisk. Po trkanju nam je okoli tretje ure le odklenila vrata, nas spustila v hišo s pozdravom (O, saj to ste spet vi) in odšla po svojih nujnih opravkih, saj so bili ob peti uri spet najavljeni pomembni kulturniki.
Brez nasmeha, suhoparno, kot se za birokrata spodobi. Hitro smo opravili svoj kratek kulturni program, podelili priznanja udeležencem, ki so pohod opravili petič in desetič, se vpisali v knjigo, zapustili hišo in se odpravili na vlak, ki nas je popeljal proti domu.
Še bomo prišli, petnajstič, morda tudi dvajsetič, saj nismo več rosno mladi, predvsem pa z upanjem, da nas bo tako kot pred leti sprejela prijazna oseba, ki nam bo pokazala, da smo v hiši dobrodošli.
Peter Zorman, Kranj
