Prav tako z zaskrbljenostjo spremljamo dostopnost do rehabilitacije, ki je nerazumljivo in nesprejemljivo različna po regijah. Po podatkih NIJZ namreč zdravljenje za vse prebivalce Slovenije ni ustrezno dostopno v enaki meri in pomeni omejevanje pravic bolnikov do enakopravnega dostopa in obravnave pri zdravstveni oskrbi. Prav tako je skrb zbujajoče, da se razlika med številom zlomov (in posegov po zlomih) ter napotitvami na rehabilitacijo povečuje.
Medicinska rehabilitacija ni razkošje ali »dobitek na loteriji«, ampak del celotnega procesa zdravljenja po zlomu kolka, s katerim poskušamo bolnika vrniti v funkcionalno stanje pred nezgodo. Administrativna zavrnitev dostopa do rehabilitacije je torej poseg v strokovno odločanje medicinske stroke in nasilno prekinja proces zdravljenja ter vpliva na slabši končni funkcionalni uspeh zdravljenja.
Štiri strokovna združenja SZD (travmatološko, ortopedsko, osteološko in fiziatrično) so leta 2013 objavila v Zdravniškem vestniku priporočila o zdravljenju zloma kolka v Sloveniji. Zdravstvene politike in ZZZS z neodvisnim strokovnim mnenjem sicer ni mogoče prisiliti, da bi jih upoštevala.
Z ukrepom ZZZS se administrativno preneha zdravljenje bolnika z zlomom kolka od sprejema na zdravljenje do konca rehabilitacije (kot da bi plačnik prepovedal zdraviti politravmatiziranca v intenzivni terapiji več kot na primer 20 dni, čeprav bi bilo strokovno indicirano). Starostnik po oskrbi zloma kolka lahko izkazuje dober rehabilitacijski potencial in v tem primeru je strokovno upravičeno poslati ga iz kirurškega oddelka neposredno na medicinsko rehabilitacijo, medtem ko starostnik, ki tega potenciala nima, medicinske rehabilitacije v zdravilišču ne potrebuje, pač pa zdravstveno nego v instituciji, ustrezno njegovemu zdravstvenemu stanju. Za takšno odločitev je obvezna individualna presoja zdravnika. Administrativno postavljanje meja v dnevih po operaciji bi povzročilo veliko škode na zdravju bolnikov.
Slovensko zdravniško društvo, generalni sekretar prof. dr. Radko Komadina, dr. med.