O nerazumevanju prava – tokrat ob beguncih

Kaj pa etike prepolna Stranka Mira Cerarja, katere voditelj sam tudi prisega na krščanske vrednote? Ta je edina jasno in odločno povedala, da zakona ne bo podprla. Upam, da bodo njeni ratingi zdaj spet poleteli v nebo, saj ljudstvo vendar ceni tiste, ki skrbijo za to, da ne bodo »tujci pohlepni k nam navalili«...

Toliko o vrednotah v dolini šentflorjanski. Zdaj pa k razumevanju prava pri nas. V imenu SMC je spregovorila poslanka Jasna Murgel (doslej sodnica!) in predlagala, »da bi v zakonu natančno opredelili, za katere sorodnike in posebne okoliščine bo zakon veljal«. Poslanec Vilfan ni pravnik, a je kljub temu znal povedati, da »zakonodaja ne ponuja odgovorov za vse situacije, ki jih prinese življenje« – sodnica pa tega ne razume!? No, mnogi naši sodniki še marsičesa ne razumejo, ampak jim je vse odpuščeno, samo da so tistega kriminalca Janšo poslali v zapor – dokazi gor ali dol. A poglejmo zdaj, kako naši poslanci razumejo, kakšna naj bi bila moderna zakonodaja.

Za zakonodajo, ki naj čim natančneje opredeli vse možne situacije, se ne zavzema samo poslanka Murglova – ona je to samo najbolj prostodušno povedala. Bojim se, da je to močno prevladujoče pojmovanje – ne le pri prava neukih politikih, ampak žal tudi pri pravnikih. V prvih desetletjih po vojni, ko so nas prava učili še stari, predvojni profesorji, so nas naučili tudi, da taka zakonodaja ni dobra in da se ji reče kazuistična zakonodaja – po latinski besedi »casus« (primer). Za vsak možen primer – posebna, natančna zakonska določba! To seveda ima svoje prednosti, vse je vnaprej znano in natančno predpisano – problem je le v tem, da od Hamurabija do danes še ni bilo zakonodajalca, ki bi zmogel vso pestrost življenja ujeti v vnaprej določene natančne predpise. Močno se v tej smeri trudi Evropska unija (tudi dovoljeno ukrivljenost kumaric je že predpisala), a je goščava njenih predpisov že tolikšna, da je njeni uradniki in sodniki sami ne obvladajo več, da o 500 milijonih državljanov raznolikih članic EU niti ne govorimo.

Vsaj doma (dokler EU ne razpade?) bi se bilo pametno začeti vračati od kazuistične k načelni zakonodaji. Ta postavlja jasna načela, zahteva pa seveda uradnike in sodnike, ki so potem sposobni na podlagi teh načel pošteno in pravično odločati. Sedaj nam manjka obojega – takih zakonov in takih uradnikov in sodnikov še bolj. Toda na suhem se še nihče ni naučil plavati – treba bo začeti spuščati čisto vodo v to naše sedanje pravno močvirje in se učiti plavati. Naša ustava in del zakonodaje sta na srečo že del teh čistih voda (in tudi zato ustavni sodniki znajo bolje čistiti preostale onesnažene vode od drugih sodnikov – »prosvetljeni« pisci pisem bralcev pa jih zato zmerjajo in zasramujejo!), drugje pa bo treba postopnosti in potrpljenja.

Vrnimo se k »somalijski deklici« in drugim beguncem. Tujska in druga »policijska« zakonodaja se precejšnji meri kazuističnosti seveda nikoli ne bo mogla izogniti, ker je tam natančna urejenost možnih situacij vendarle pomemben branik pred policijsko in uradniško samovoljo, ki se drugače lahko razpase. Toda primer »somalijske deklice« in nato še primer »bosanskega dečka«, ki v medije še ni prodrl, jasno nakazujeta, kaj tu manjka – in je treba v zakon samo dodati: na koncu natančnega naštevanja vnaprej predvidljivih primerov samo dodati določbo, da v izjemnih, zakonsko nepredvidenih primerih, »če posebne okoliščine primera to zahtevajo«, pristojni organ lahko – ob ustrezni obrazložitvi – odloči tudi drugače (namreč v prid prizadetega, ne v njegovo škodo).

Kdor misli, da bodo naši uradniki potem na široko odprli vrata tem izjemam, zelo slabo pozna tako njih kot njihove šefe. Jaz sem jih v zadnjih 15 letih dobro spoznal in vem, da bodo ravnali enako kot doslej: še tiste tovrstne izjeme, ki so v zakonih že doslej obstajale, so trdovratno ignorirali in neuke stranke pogosto celo zavajali, da jih sploh ni! Take izjemne obravnave pred upravnim organom tudi v bodoče ne bo dosegel skoraj nihče (to preprosto presega raven strokovnosti, ki jo naši slabo plačani uradniki zmorejo), toda potem jo bo lahko dosegel vsaj z upravnim sporom pred sodiščem. Zdaj, kot jasno kaže žalostni primer »somalijske deklice«, niti tega ne more.