Prvo razočaranje smo doživeli že ob številu preizkusov, saj je vsak učitelj poleg treh poskusnih (eden za vajo in dva za standardizacijo) dobil za vrednotenje še 20 nacionalnih preverjanj znanja. Tudi če bi nam to uspelo popraviti v zelo kratkem času, bi od intenzivnega bolščanja v pogosto neberljive in nejasne zapise na zaslonu trpele naše oči.

Eno je brati besedilo na e-bralniku, čisto nekaj drugega pa na klasičnem, pogosto zastarelem zaslonu. (Sestavljalci bi se o tem lahko poučili že iz izhodiščnega besedila NPZ.) Ni treba posebno poudarjati, da je to preprosto preveč po urah pouka, na katere moramo biti prav tako ustrezno pripravljeni. Ali lahko učitelj v tem primeru sploh še normalno funkcionira in odgovorno ter stoodstotno zbrano vrednoti in poučuje?

Spomnimo se na čase, ko smo popravljali ob sobotah in bili za to tudi ustrezno nagrajeni. Ali pa na prakso zadnjih let, ko smo vrednotili v dopoldanskem času skupaj s kolegi, s katerimi smo se lahko posvetovali ob morebitnih zagatah. Zdaj pa smo ob vseh drugih rednih obveznostih prisiljeni vrednotiti popoldne, kar ni nič drugega kot nespoštovanje in razvrednotenje našega dela.

Število preizkusov je odločno preveliko, tudi če jih primerjamo z matematiko (enako število preizkusov), saj je tip nalog tam popolnoma drugačen in se jih da popraviti bistveno hitreje, vrednotenje je bolj avtomatizirano, navodila in rešitve pa ne dopuščajo različnih interpretacij. Še ta primerjava: učitelji geografije so vrednotili 15 NPZ, učitelji angleščine pa le 10!

Poleg tega se čutimo izkoriščane, saj smo opazili, da sta nekatere preizkuse popravljala dva ocenjevalca. Ali to pomeni nezaupanje? Ali gre za večjo objektivnost ali le za nadzor nad popravljalci? Ali tudi pri drugih predmetih dva popravljalca vrednotita en preizkus ali to velja le za slovenščino in matematiko?

Presenečeni smo bili nad strukturo preizkusa, ki je bil bistveno drugačen kot doslej. Dobesedno šokiralo pa nas je število tvorbnih nalog. Ali tak tip nalog v resnici omogoča objektivno vrednotenje učenčevega znanja? Ali naloge preverjajo vsebine, ki smo jih predelali v skladu z učnim načrtom za slovenščino? So večini učencev blizu? Ali so izhodiščna besedila res primerna za vse učence (zahtevnost, besedila za odrasle, dolžina)?

Zakaj naloge v tolikšni meri preverjajo bralne sposobnosti učencev in njihovo inteligentnost, premalo pa tisto znanje, za katero se trudimo pri pouku? Da ne govorimo o navodilih k nalogam, ki so za povprečnega učenca premalo jasna. In ko smo že pri navodilih, so ta pogosto nejasna tudi za ocenjevalce.

Navodilo »po smislu« namreč dopušča vsakemu popravljalcu veliko odprtih možnosti za točkovanje. Ob spremenjenem načinu vrednotenja (elektronsko) bi bilo bolj smiselno prilagoditi NPZ tako, da bi bilo več nalog objektivnega tipa, ne pa ravno obratno – namesto običajnih dveh tvorbnih nalog tokrat kar štiri!

Opozarjamo tudi na nedoslednost sestavljalcev. Sami v navodilu 8. naloge 2. dela uporabljajo besedo bralnik, od učencev pa zahtevajo zapis e-bralnik (naloga 13. a, 2. del), čeprav bi se vsi strinjali, da beseda bralnik zadostuje.

Razočarani smo tudi nad (ne)odzivnostjo pomočnikov glavnega ocenjevalca. Pomoč, ki pride čez en dan, nam kaj malo koristi. Veliko boljše izkušnje imamo s klasičnim vrednotenjem, kjer smo pomoč dobili takoj. Pa še to: čas popravljanja bi lahko skrajšali tudi tako, da pomočnik glavnega ocenjevalca, ki naše delo pregleduje in odkrije napako, to popravi kar sam, in bi se vsaj tu izognili dvojnemu popravljanju. Sicer pa že samo preverjanje in sporočanje o »napakah« ne pomeni nič drugega kot še en izraz nezaupanja v nas kot ocenjevalce. Kje so torej naše kompetence in kaj že pomeni avtonomnost učiteljev?

S tehničnega vidika nas je motilo, da smo imeli pri tvorbnih nalogah slab pregled nad besedilom – morali smo se premikati po zaslonu, saj funkcija »privzeta povečava« ni vedno delovala. Tukaj naj omenimo še eno dejstvo: tisti, ki so naloge popravljali doma, so imeli več težav zaradi slabe zmogljivosti domačega računalnika oziroma počasnosti interneta, zato je računalnik pri tvorbnih nalogah zablokiral in je moral popravljalec začeti vrednotenje znova. Zgodilo se je tudi, da zadnji dan vrednotenja, v ponedeljek, ni bilo mogoče popraviti nalog, ker niso bile več »čakajoče«.

Čeprav smo ob koncu vrednotenja izpolnjevali anketo v elektronski obliki, menimo, da vanjo ne moremo zapisati vsega, kar želimo sporočiti. Četrtkovo popoldansko vrednotenje nam je namreč bilo onemogočeno, saj je strežnik prenehal delovati in vrednotenja nismo mogli dokončati kljub našim dobrim namenom. Tako smo morali vrednotiti še v petek, zavleklo pa se je tudi v konec tedna.

Če povzamemo: letošnja izkušnja vrednotenja ni bila prijetna!

Svoje mnenje o elektronskem vrednotenju smo torej pojasnili, ni pa to edino, kar nas moti in navdaja z nezadovoljstvom. Že vrsto let se namreč sprašujemo o smislu pisanja nacionalnih preizkusov na tak način. Predvsem pa se sprašujemo o namenu interpretacije rezultatov. Odnos do NPZ je seveda relativen. Učenci ga največkrat celo nimajo, saj jim je za uspeh in za točke vseeno, ker se to ne šteje nikamor, ne vpliva ne na osnovnošolski uspeh ne na točke pri vpisu v srednjo šolo.

Učenci namreč večinoma razmišljajo nekako takole: čemu se truditi v času, ko se za vsak trud pričakuje plačilo? Kakšno »plačilo« lahko ponudimo učencem, da se jim bo zdelo vredno dokazovati svoje znanje – dobro oceno, več točk pri morebitni omejitvi vpisa v izbrano srednjo šolo? Dandanes namreč lastno zadovoljstvo, zadoščenje in dokazovanje samemu sebi marsikomu ne zadoščajo več.

Žal! Ravnatelji nacionalne preizkuse znanja oziroma njihove rezultate jemljejo kot ogledalo svoje šole, potrditev kakovosti svojih učiteljev ali dokaz, da učitelji niso dovolj sposobni. Zelo pomembne se jim zdijo številke, tudi decimalke in odstotki. Učitelji pa smo seveda vmes – želimo si dobrih rezultatov, a hkrati najbolje poznamo svoje učence in vemo, česa so sposobni, kaj lahko od njih pričakujemo in česa ne. Nenehno pa smo pod nadzorom nekega velikega brata, ki sodi o našem delu.

In ne nazadnje – v luči današnje krize, ko v šolstvu mogoče varčujemo še bolj kot drugod, predlagamo varčevalni ukrep, ki ga do sedaj (vsaj javno in naglas) ni predlagal še nihče: ukinite nacionalno preverjanje znanja, vsaj v taki obliki in s takšnim namenom ter poslanstvom, kot ga poznamo zdaj!

Slovenistke OŠ Poljane nad Škofjo Loko, OŠ Ivana Tavčarja Gorenja vas, OŠ Škofja Loka – mesto, OŠ Ivana Groharja Škofja Loka