In beseda tudi zavezuje. Ni malo preveč oholo zapisati za Slovenski šolski muzej kot častitljivo ustanovo, staro 115 let, »da je približno tolikšno tudi število državljanov, ki lahko iz glave izstrelijo, kje se nahaja«? No, ta je res bosa. In za to svojo trditev da novinarka celo roko v ogenj! Pa poglejmo. Majhen muzej z devetimi zaposlenimi res ni medijsko razvpit, saj ima pri reklamiranju dejavnosti zelo omejene možnosti, a pri kakšnih 16.000 obiskovalcih na leto bi verjeli, da ga poznajo ne le mimoidoči, ki lahko že leta opazijo vsaj napis »Slovenski šolski muzej« na stavbi na Plečnikovem trgu 1, tam za »Šubičko«, blizu uršulinske cerkve in Maximarketa. Ker je obiskalo muzej samo v letu 2013 več kot 200 šol – vsaka skupina z več učitelji spremljevalci – je to vsaj 1000 samo polnoletnih državljanov Slovenije, ki vedo povedati, kje v Ljubljani pri učni uri iz časa naših (pra)babic lahko spoznavamo zgodovino z udeležbo v preteklosti. Pravi program »prebojne kvalitete« (tudi te omenja novinarka), ki ga razvijamo že od leta 1997! In kot dragoceni obiskovalci so tu še številni slovenski šolarji. V zadnjih letih so bile tako v muzeju številne skupine iz več kot 300 šol, za mnoge pa je pot do Ljubljane prevelik strošek. Brez težav pa bi novinarki predstavili tudi vsaj 115 tujih državljanov, ki vedo za muzej. Ko smo letos junija ob 115-letnici muzeja pripravili še 15. mednarodni simpozij šolskih muzejev (z udeležbo iz 25 držav s štirih celin) na temo »Povezovanje v izobraževanju«, je bilo skoraj toliko udeležencev. In vsi ti dobro vedo, kje je muzej!
Našim muzejem niso potrebni nikakršni oblastni manevri ukinjanja in združevanja (kot zatrjuje novinarka), pač pa Slovenskemu šolskemu muzeju dostojni prostori za nacionalni muzej izobraževanja in nekaj več finančne naklonjenosti za zastavljeno široko delovanje. Kot je pred leti o muzeju objavil legendarni novinar g. Pavle Jakopič: »Vredno je stopiti noter!« Pri novinarskem delu sta poklicna poštenost in predvsem poznavanje tematike pomembnejša od nerodnega duhovičenja. Bo res dala novinarka za po nemarnem zapisanih 115 državljanov kar roko v ogenj? Bilo bi škoda. Saj se lahko kaj še nauči in informacije ima čisto blizu: že ukinjeni Muzej športa je prav v Dnevnikovem »Kanarčku«, do Slovenskega šolskega muzeja pa je le nekaj korakov s Kongresnega ali Plečnikovega trga. Lepo povabljeni! Sicer lahko le rečemo s Krpanom: »Nikar praznih besed ne razdirajte!«
Dr. Branko Šuštar, zgodovinar iz Ljubljane