Kot slovenski lionsi, ki smo zelo aktiven člen svetovnega lionističnega humanitarnega gibanja z dobrim milijonom in pol članov, po Sloveniji aktivno pomagamo številnim osebam z najrazličnejšimi posebnimi potrebami. Najbolj zbuja skrb, da v omenjenem primeru drugačnosti ne zavračajo ljudje, ki bi jim lahko pripisovali provincialnost in ozkost, pač pa razgledani in izobraženi pravniki z bogatimi socialnimi izkušnjami: občutek je, da arogantno in opirajoč se na zgolj en odstotek lastniške prevlade nad stavbo gluho nasprotujejo ureditvi prostorov v državni lasti za bivanje takšnih ljudi s posebnimi potrebami, ki so za samostojno bivanje ob strokovni podpori povsem usposobljeni.
Ponujena roka bi bila najlepša promocija odvetništva, ki naj brani deprivilegirane. V grosupeljskem primeru vidimo izziv in priložnost najširše družbe pa tudi institucij, da dejavno podprejo vključevanje drugačnih in tudi za vse podobne primere preprečijo zmago kapitala in zasebnih interesov nad najpomembnejšim, kar še imamo v teh časih – nad človečnostjo.
Svetel žarek v tej mučni zgodbi je dejstvo, da je Centru Dolfke Boštjančič samoiniciativno ponudilo pro bono zastopanje v tej zadevi že troje odvetnikov. Torej se vendar tudi v pravni stroki mnogi distancirajo od nesprejemljive človeške trdote, kakršni smo priča v tem primeru, žal pa sploh ne samo v tem. Zato čutimo kot svojo dolžnost, da tudi mi v javnosti zastavimo svojo besedo in ugled za družbeno sprejemljivejše ravnanje s soljudmi in za srčen dialog namesto gluhega nasprotovanja.
Alenka Marterguvernerka zveze lions klubov
