»Ne, pri nas ne izdajamo nobenih potrdil, niti kopije odločb o ukinitvi otroškega dodatka. To morate z izpolnitvijo nekega obrazca zahtevati od nekega organa – institucije v Ljubljani, ki ima vse odločbe v zvezi s tem za vso državo. To pošljete po pošti na ta in ta naslov, če pa se vam mudi, je najbolje, da kar odnesete v Ljubljano.«
Ne razumem, zakaj je to potrebno. Sumim, da je v ozadju četica primernih kandidatov za zaposlitev v Ljubljani, saj predvidevam, da so vsi ti podatki pristojnih upravnih organov dostopni prek predrage elektronske opreme.
Pravice in čim ugodnejši pogoji za stranke pa so pri taki pogruntavščini g. Viranta in njegovih svetovalcev v zadnjem planu.
Pri razlagi takih postopkov, iz katere veje nadvlada, češ kaj sploh hočeš, se pomanjšaš tako, da komaj še vidiš čez pult. Skoraj se počutiš krivega. Nato (šele doma) se spomniš, kako je bilo včasih. Ne vem, ali nas je res toliko več, da ni mogoče v redu postoriti vsega.
Takrat so bili na istem upravnem organu zaposleni štirje in šef, ki je bil obenem tajnik občine. No, res je bilo takrat manj revežev (iskreno se jim opravičujem za ta izraz).
Odidem na občinsko izpostavo Dursa in prosim za potrdilo o premoženjskem stanju.
»Takih potrdil ne izdajamo več, za vsako vrsto premoženja morate zaprositi pristojne organe (geodetsko upravo za nepremičnine, banko za finančno premoženje in nisem več poslušala, koga še).
Naj se dotaknem še naših vrlih predstavnikov demokracije (vlada, DZ, poslanci, stranke). Mirno potrjujejo kadrovska mešetarjenja v imenu varnega stolčka in dobrih dohodkov.
Prebrala sem kolumno o povezavah, delu, programu kandidatke za vodenje ministrstva za zdravje (preimenovati bi se moralo nazaj v ministrstvo za zdravstvo, saj je zdravje vedno manj pomembno). Ne vem, kaj jim je bilo pri tem všeč (bla, bla). Najbolj pa me moti, da je najprimernejšega kandidata pregnal g. Lukšič. Prepričana sem, da iz nekih osebnih razlogov, ki so povsem na drugem bregu rešitve javnega zdravstva. Zakaj ste mu vsi sledili?
Žalostno je, da je s tem še bolj prizadel ljudi z leve, in zagotavljam mu, da naših glasov do »penziona« ne bo več dobil. Zase lahko rečem, da tudi g. Pahor ne in seveda še manj g. Janša in njemu podobni.
Ostajam to, kar sem, ne maram pa samoljubne, spremenljive stranke in njenih prav takih voditeljev.
Betka Pergarec, Hrušica