Po skoraj devetmesečni brejosti večina srn polega v drugi polovici maja in v začetku junija. Običajno sta to dvojčka, ki ju srna poleže in odloži na varnem kraju in poišče le zaradi kratkega dojenja. Prve tedne nebogljene mladiče varuje okolju podobna otroška obarvanost, njihove zunanje žleze ne delujejo in v nevarnosti se instinktivno potajijo, kar je večkrat usodno, zlasti v košnji.
Minula zima je bila za divjad huda preizkušnja, in to še zlasti zaradi popolnega izpada jesenskega gozdnega obroda, saj so želod, žir in kostanj glavni energenti za tolščavost srnjadi, ki je pogoj za njeno preživetje, za rast rogovja in za razvoj oplojenega jajčeca oziroma plodov. Preskromna tolščavost in prehuda zima lahko povzročita, da plod v maternici oslabele srne odmre, organizem pa ga absorbira in s tem srna preživi. Zato se lahko zgodi, da bo v letošnji pomladi prirastek srnjadi marsikje skromnejši kot običajno, ob tem pa je vsako mlado življenje še dragocenejše.
Tudi zato prosimo in pozivamo vse dobronamerne obiskovalce narave in kmetovalce, da ravnajo v duhu tega sporočila. Tudi kadar se in če se zgodi, da se tak mladič znajde v človeških rokah, ga nemudoma odnesite na mesto ali blizu najdbe, saj ga srna išče in sprejme tudi čez dan ali dva.
Srnjad plačuje visoko ceno tudi v prometu, saj v Sloveniji na leto pod kolesi konča več kot 6000 živali, za vsaj toliko pa sklepamo, da poginejo poškodovane ali pa končajo v prtljažnikih. Ker so avtoceste ograjene, se je težišče izgub preneslo na krajevne ceste. V tem pomladanskem delu leta preneha idilično zimsko druženje srnjadi, ki se spremeni v teritorialni, za srnjad značilen rivalski način življenja, povezan z več gibanja in s tem pogostejšim in nevarnim prečkanjem cest. Zato je v tem delu leta povozov največ, in to v zgodnjem jutranjem in večernem mraku, ko se srnjad pase. Prometni znaki, ki opozarjajo na divjad, skrbijo predvsem za pravno varnost upravljalcev cest in lovišč. Ponekod se trudijo, da bi izgube divjadi v prometu zmanjšali s pomočjo optičnih, akustičnih in kemičnih odvračal, kar je ponekod lokalno sicer uspešno. Velika rezerva pa je kultura vožnje, ki spoštuje omejitve hitrosti in svetost življenja žab, močeradov, ježev, kač, ptic in drugih nebogljenih bitij. Včasih je dobro delo voznika storjeno že s pravočasnim zaviranjem, zasenčenjem luči in upoštevanjem možnosti, da ceste ni prečkala le ena žival.
Blaž Krže, starešina LD Mirna
