Ko bi se resnično nameravali pokloniti mrtvim iz prve svetovne vojne vseh narodnosti, bi morali nadaljevati le slab kilometer po isti državni cesti do preprostega in skromnega avstro-ogrskega pokopališča. Tam se nahajajo mrtvi vseh narodnosti, vključno z Italijani, ki so branili lastne domove pred italijansko agresijo. Redipuglia, kakor Sredipolju pravijo Italijani, ni običajno pokopališče. Italijani ga celo na vladnih spletnih straneh poveličujejo v svetišče – »sacrario«. Zahteval ga je sam Mussolini, njegovo stopnišče ponazarja krožno strukturo pekla in raja in na vrhu pod tremi »križi kalvarije« se nahaja grob – kapelica člana kraljeve družine nadvojvode Duca D'Aosta.

Očitna primerjava s Kristusovim grobom, značilna za bogoskrunsko ideologijo smrti, kakršna je italijanski nacionalizem. Italijani so hrib Podgora preimenovali v Calvaria in pod njim ležečo vas v Piedimonte del Calvario. Ko so zasedli Gorico, je ta postala sveta in so na račun te svetosti spesnili pesmi, ki jih še danes učijo po šolah.

Ta umetna in namišljena religija uporablja katoliški izraz »sacello« za grob neznanemu vojaku v Rimu, za »svetišča« na gori Pasubio, gori Cimone in nazadnje v Sredipolju. Ozemlja, po katerih so stremeli, so se imenovala »neodrešena«, njih »odrešenje« pa je bilo neizbežno odvisno od prelite krvi v nasilju in vojni. In ta kri je edina poveličala ozemeljska osvajanja in jim v očeh naroda podelila in še danes podeljuje neko pravičnost !

Italijani še danes niso opustili te simbolike in jo vsiljujejo svojim šolarjem, ko jih pošiljajo na obisk »svetišča« v Sredipolju, kjer naj čustveno podoživljajo to namišljeno domovinsko religijo vse prej kot omikanega nacionalizma. Na spletni strani italijanskega obrambnega ministrstva je Gregorčičeva Soča, kamor Italijani niso stopili nikdar prej v zgodovini, postala »domovini sveta reka«. Teroristi kakor Oberdank in tisti, ki so padli kakor prostovoljci v italijanski osvajalni vojni, so postali »mučeniki« po zgledu krščanskih žrtev rimskega preganjanja in so bili deležni poganskih templjev, ki verskim cerkvam nimajo kaj zavidati.

Obstajali pa so tudi prostovoljci, ki so se borili, da bi svojo domovino ubranili pred italijanskim osvajanjem. Bilo jih je neprimerno več, bili so vseh narodnosti in nihče od njih ni pokopan v »svetišču« pri Sredipolju. Pokopani so bili skupaj, brez razlikovanj po narodnosti, vključno s sovražniki. Prekopali in ločili po narodnosti so jih Italijani v fašističnem obdobju.

Slabo obveščenim ali pozabljivim državnikom bi radi posredovali podatek, da v kolikor 13. novembra 1918 pri Vrhniki ne bi nihče ustavil Italijanov, bi slednji zavzeli Ljubljano ter danes po vsej verjetnosti ne bi imeli Slovenije in morda ne bi bilo niti Slovencev.

Hrvaškega predsednika želimo spomniti na soške leve, vojake hrvaške in italijanske narodnosti iz zadarskega in sinjskega polka, ki so Gorico več let branili pred italijanskimi agresorji. Ter da Sredipolju bližnji kraj Ronke nosi poitalijančeno ime Ronchi dei Legionari v čast D'Annunziovim bojevnikom, ki so napadli in zasedli Reko. Če se bo peljal skozi Trst, bo našel del mestnega nabrežja, poimenovanega po italijanskem poveljniku Tommasu Gulliju, ki je hotel leta 1920 zasesti Split, ki niti ni bil na seznamu londonskega tajnega dogovora, kakor tudi Reka ne.

Italijani danes zavračajo fašizem, ki so si ga sami zamesili in izvozili po vsem svetu. Fašizem, ki se je porodil iz nacionalistične retorike in nasilja prve svetovne vojne. Zavračati fašizem in obenem podpirati nacionalistične mite, tudi s posrednim in prikritim čaščenjem, ki so odločilno botrovali njegovemu nastanku, je primerljivo obsojanju strupenih sadežev drevesa ob njegovem istočasnem zalivanju.

Upamo, da bosta predsednika na vse to pomislila, ko bosta izražala čast italijanskim »mučenikom« v »svetišču« pri Sredipolju, ki so napadali in morili njune prednike, osvajali njuna ozemlja ter jih »poveličevali« s krvjo ubogih vojakov, primoranih v smrt ali pred strelski vod. Med tem časom bomo mi, navadni državljani vseh narodnosti, počastili naše padle, pokopane po avstro-ogrskih mednarodnih pokopališčih, s srcem, daleč od politične hinavščine.

Enrico Andrian, Videm, Fabio Cigoj, Repentabor, Alice Cimador, Trst, Giovanni Costa, Trst, Vilma Cotič, Štandrež pri Gorici, Alessandro De Vecchi - Starec, Videm, Marija Devetak, Gorica, Marko Kokoravec, Trst, Dimitrij Križman, Ljubljana, Marina Inglese, Salerno, Giorgio Marchesini, Belluno, Mario Menegoni, Trst, Borut Pičulin, Nova Gorica, Mark Pisk, Gorica, Boris Tabaj, Štandrež pri Gorici, Dimitri Tabaj, Štandrež pri Gorici, Franco Tauceri, Devin, Trst, dr. Marco Zonta, Vicenza, Edvard Žerjal, Trst