Zgodovino Alposa poznam iz časov po osamosvojitvi. Moj znanec, Švicar, resen podjetnik, je hotel razširiti svojo dejavnost in je iskal v Sloveniji podjetje, podobno Alposu. Povedal mi je, da je bil večkrat v Šentjurju, toda vsakokrat so se okoli njega vrteli vodilni, pa ne zaradi prodaje, temveč so ga direktno in indirektno spraševali, koliko bi jim bil pripravljen plačati »pod roko«, da bi zagotovili prodajo. Švicarski podjetnik pa je v principu pošten in ni vajen podkupovanja. Takšni pogovori so se mu zdeli nerazumni. Končno se je odločil, da v taki državi in pod takimi pogoji ne želi imeti svoje podružnice. Kasneje sem izvedel, da je kupil podjetje na Slovaškem in da ima zdaj že nekaj sto zaposlenih. Firma ves čas posluje uspešno.
Zakaj sem pisal o tem dogodku? Zato, ker v Sloveniji ne vlada kapitalizem, temveč tovarišijsko ropanje državnega premoženja s strani vodstev podjetij, politikov in prevarantov. Ti so bili do pred kratkim zaščiteni, morda celo s strani ustavnega sodišča ali velike »partije« desne oziroma leve smeri pod geslom: »Denar ne smrdi.«
Če bi slovensko vodstvo po osamosvojitvi prodalo npr. NLB in podobne banke, jih davkoplačevalcem ne bi bilo treba »dokapitalizirati« z več milijardami evrov. Če bi npr. ljubljansko pivovarno Union prodali, ko so imeli ugodno ponudbo, bi bilo Laško danes na konju in ne na psu. Takih primerov je veliko. Nekaj politikov nasprotuje ukrepom dr. Cerarja, ki želi napraviti konec negospodarskemu cirkusu.
Da vse te »slovenske napake« spoznaš, ni treba biti strokovnjak, treba je biti le pošten in imeti kanček zdrave pameti. Kljub temu še mnogi dajejo prednost svojemu žepu... Dokler nas vseh ne bo pobrala revščina!
Dr. Ludvik Čanžek, Ljubljana
