Zakaj sploh moje presenečenje? V javnih sredstvih se je iz prispevkov in oddaj izluščilo, da NIKAKOR NE ZDRŽIJO teorije in obljube o ozdravljenju Zemlje s postopki in s silami, ki delujejo preko spreminjanja našega (»energijskega«, v prispevku berem, da je poudarek tudi na: »duhovnega«, prostora z načinom delovanja umetnika, »… svetovno priznanega avtorja knjig…«: M. P.-ja). Praksa in dejstva kažejo, da večdesetletno učinkovanje preko mreže umetnikovih simbolov ni dalo pozitivnih rezultatov. Nasprotno – niti ne nevtralnih, ampak negativne.
Obljube o (za občinske, državne in evropske proračune) predragem ozdravljenju Zemlje in človeka se niso izpolnile, zato se je začelo »neuspešno zdravljenje« zavijati v nov celofan in govoriti o »zahtevi po preobrazbi človeka in Zemlje«. Ali res potrebujemo preobrazbo preko »slabega«? Se iz zgledov oziroma prakse »dobrega« ne moremo naučiti veliko več in hitreje?
Kaj se je spremenilo v času od takrat, ko so različni merilniki in praksa življenja, zdravja ljudi, gospodarstva, kulture, sociale, morale… dokazali, da zadeva ne deluje oziroma škodi? Nekoliko se je že dvignila zavest ljudi o, oprostite izrazu, »nategu« z obljubljanjem ozdravljenja in blagostanja v Sloveniji. Toliko se je v ljudeh le premaknilo, da tisti najbolj odprti že vedo, da bo treba ukrepati in prekiniti to dramo.
Opažam, da se je umetnikova terminologija sprenevedavo spremenila in prilagodila. Zdaj ni več govora o »zmajevi mreži«, ampak je zdaj to »omrežje življenja«. Zdaj ni več »aktiviranje, privabljanje sil podzemlja in kozmosa, vzpostavljanje kodirane mreže itd.«, ampak je »poročanje soljudem«, ki s(m)o po njegovem mnenju manj sposobni kakor umetnik sam zaznavati nevidno. Kot da se je dosedanja »zmajeva mreža kodiranih simbolov na kamnih in grbu RS« kar sama spletla. Odličen poskus prenosa odgovornosti na druge!
Nisem avtorica naslednjih misli, držijo pa kot pribito. Prava resnica je vedno ena sama – in gola, ne potrebuje obleke. Laž pa potrebuje vedno nove preobleke, da se pokrije. Manjša laž se mora pokrivati z vedno večjo lažjo, da se ne bi razkrila. A na koncu vedno pride in zmaga Resnica.
Da o besedah »sakralne razsežnosti življenja« v prispevku ne razpredam – iz SSKJ: »sakralen sakrálen -lna -o prid. (ȃ) knjiž. verski, bogoslužen, sam.: v njegovem svetu ni nič sakralnega svetega«.
Težko je razbrati, o služenju kateremu bogu je govora v prispevku. »Boginji preobrazbe«, Gaji«…? Nič več »angel Devos«, »Christopher Tragius«, »Črna boginja«…? Gre za priročni panteizem, prilagodljiv vsakokratni situaciji, času in prostoru; služenje dvema gospodarjema? Še dobro, da je večni Stvarnik nad vsem in da ni odvisen od vsakokratnih neodgovornih, nespametnih »uporabnikov«, ki, zaslepljeni od močvare temnih sil in sebičnega uma, mislijo, da so nad Stvarnikom samim in da so poklicani za »popravljanje« naravnega reda.
Dragi Dnevnik – v pogovorih rada povem, da je vaš časopis objektiven, na tekočem. S tem prispevkom pa se mi zdi, da ste se zataknili nekje v času nazaj. Upam, da gre le za spodrsljaj in ne strel v lastno koleno.
Marija Murenc, Ljubljana
